Kdaj smo veseli in kdaj smo žalostni

Ko sem bila majhna, sem naravnost oboževala malo slikanico s tem naslovom. Znala sem jo na pamet in vedno znova občudovala ilustracije. Prav danes pa sem se zamislila, kdaj sem vesela jaz in kaj je tisto, kar me razžalosti. In po zahtevnem procesu mozganja prišla do zelo primernega zaključka za izpitno obdobje. Vesela sem, kadar sem aktivna in žalostna, kadar se kot sluzasta gmota vlečem po tem svetu. Kako se sedaj počutim pametno! Tako zelo, da bi lahko pridigala!

Ah ja... Pred leti sem se veliko prevečkrat počutila sluzasto. Ko sem brez nekih ciljev blodila naokoli in v sebi nisem našla motivacije, ki bi me brcala uspehom naproti. In sem se ovijala okoli nepomembnih majcenih užitkov, ki so se razblinili še preden sem jih dobro okusila. In se razžalostila vsakič, ko so moje iluzije izpuhtele. Lovila sem lasten rep, najbrž je bilo zelo smešno na pogled. Smešno na svoj žalosten način (ni to naslov nekega komada?).

Pa je prišlo novo obdobje... Novi ljudje, nova spoznanja, nekaj let več, par modrosti več. Takrat sem se odločila, da je vse v meni, da je vse odvisno od mene. Naenkrat sem postala veleodgovorna in prav hudičevo samodisciplinirana. Trmasta? Tudi, samo ne okoli govorit. In aktivna sem postala. Spreminjala sem sebe, okolico, svojo sobico. Spreminjala sem prioritete, cilje, prepričanja. Našla potrditev v sebi. Kako lepo zveni tale odstavek!

Vse se je stopnjevalo in danes preprosto moram migati. Umsko, telesno. Moram ustvarjati in rušiti (Agapetos, na kaj te to spominja?), moram dosegati nedoseženo, presegati samo sebe.

Po temle se bo gotovo lažje spraviti za knjige! Dobro sem se prepričala, ni kaj! Jutri pa jovo na novo (pa vam ne privoščim vsakodnevnih kvazimodrovanj)!