Verjamem, da se je marsikdo spomnil na prelepo Balaševićevo pesem, ki mi je zelo blizu. Tudi na splošno mi Balaševićeve izpovedne pesmi vedno navdušijo in v moje srce prinesejo nek otožni spokoj. Ampak danes bom pisala o žalovanju, umiranju, izgorevanju, ki ga v mojem metaforičnem svetu predstavlja ... januar.
Sedaj, ko večina razmišlja o lepih plateh decembra in tudi tragičnosti, ki spremlja dogajanje tega veselega meseca, sem jaz z mislimi že v januarju. V vzdušju, ki me preveva, ko se lučke na drevescih ugasnejo in se vsi mačkasti vrnemo v turoben vsakdan, ki je poleg vsega ponavadi še plundrast.
Načrtujemo, kako bomo obdarovali naše ljubljene, kje se bomo zabavali za novo leto in kako bomo popestrili večere ob kuhanem vinu in lučkah. Polna zaleta in navdušenja obletavam predbožične stojnice in se čudim sama sebi - le kako me mora ves ta kič vsak december tako očarati? Pa vendar, počutim se naravnost evforično, nato pa v enem jutru vse umre in napoči januar.
Kot nalašč sledi dolg mrzel mesec žalovanja in spominov, načrtov in upanja. Žalovanje ob dolgih temnih popoldnevih, ko ni več vseh pomagal, ki bi nam lajšale samotne večere. In prav žalovanje je že po definiciji proces, ki je dolgotrajen, mučen in nujen, da obnovimo svoje ranjene duše. Moramo se umiriti in se zazreti vase, da ponovno odkrijemo tisto nekaj, kar nas navdušuje in nam daje elan. Pa vendar se januarja vse zdi tako daleč, pomlad je daleč, prazniki so daleč, vse je daleč. In mrzlo je, ne samo zunaj. Januar je prazen in tak mora biti, da se umiri ves kaos in vsa lažniva fasada odpade.
Da, jaz januarja izgorim v prah in nato čakam čebelice, ki me bodo oživele ter toplo sonce, ki me bo pobožalo, da bom zopet oživela ter s polno paro migala in garala do decembra. In tako se bo krog življenja nadaljeval. Še vedno pa sem vsako leto vesela, ko obrnem list na koledarju in napoči februar, ker jaz preprosto ... Ne volim januar.
Sedaj, ko večina razmišlja o lepih plateh decembra in tudi tragičnosti, ki spremlja dogajanje tega veselega meseca, sem jaz z mislimi že v januarju. V vzdušju, ki me preveva, ko se lučke na drevescih ugasnejo in se vsi mačkasti vrnemo v turoben vsakdan, ki je poleg vsega ponavadi še plundrast.
Načrtujemo, kako bomo obdarovali naše ljubljene, kje se bomo zabavali za novo leto in kako bomo popestrili večere ob kuhanem vinu in lučkah. Polna zaleta in navdušenja obletavam predbožične stojnice in se čudim sama sebi - le kako me mora ves ta kič vsak december tako očarati? Pa vendar, počutim se naravnost evforično, nato pa v enem jutru vse umre in napoči januar.
Kot nalašč sledi dolg mrzel mesec žalovanja in spominov, načrtov in upanja. Žalovanje ob dolgih temnih popoldnevih, ko ni več vseh pomagal, ki bi nam lajšale samotne večere. In prav žalovanje je že po definiciji proces, ki je dolgotrajen, mučen in nujen, da obnovimo svoje ranjene duše. Moramo se umiriti in se zazreti vase, da ponovno odkrijemo tisto nekaj, kar nas navdušuje in nam daje elan. Pa vendar se januarja vse zdi tako daleč, pomlad je daleč, prazniki so daleč, vse je daleč. In mrzlo je, ne samo zunaj. Januar je prazen in tak mora biti, da se umiri ves kaos in vsa lažniva fasada odpade.
Da, jaz januarja izgorim v prah in nato čakam čebelice, ki me bodo oživele ter toplo sonce, ki me bo pobožalo, da bom zopet oživela ter s polno paro migala in garala do decembra. In tako se bo krog življenja nadaljeval. Še vedno pa sem vsako leto vesela, ko obrnem list na koledarju in napoči februar, ker jaz preprosto ... Ne volim januar.
Powered by ScribeFire.
