petek, 14. december 2007

Ne Volim Januar

Verjamem, da se je marsikdo spomnil na prelepo Balaševićevo pesem, ki mi je zelo blizu. Tudi na splošno mi Balaševićeve izpovedne pesmi vedno navdušijo in v moje srce prinesejo nek otožni spokoj. Ampak danes bom pisala o žalovanju, umiranju, izgorevanju, ki ga v mojem metaforičnem svetu predstavlja ... januar.

Sedaj, ko večina razmišlja o lepih plateh decembra in tudi tragičnosti, ki spremlja dogajanje tega veselega meseca, sem jaz z mislimi že v januarju. V vzdušju, ki me preveva, ko se lučke na drevescih ugasnejo in se vsi mačkasti vrnemo v turoben vsakdan, ki je poleg vsega ponavadi še plundrast.

Načrtujemo, kako bomo obdarovali naše ljubljene, kje se bomo zabavali za novo leto in kako bomo popestrili večere ob kuhanem vinu in lučkah. Polna zaleta in navdušenja obletavam predbožične stojnice in se čudim sama sebi - le kako me mora ves ta kič vsak december tako očarati? Pa vendar, počutim se naravnost evforično, nato pa v enem jutru vse umre in napoči januar.

Kot nalašč sledi dolg mrzel mesec žalovanja in spominov, načrtov in upanja. Žalovanje ob dolgih temnih popoldnevih, ko ni več vseh pomagal, ki bi nam lajšale samotne večere. In prav žalovanje je že po definiciji proces, ki je dolgotrajen, mučen in nujen, da obnovimo svoje ranjene duše. Moramo se umiriti in se zazreti vase, da ponovno odkrijemo tisto nekaj, kar nas navdušuje in nam daje elan. Pa vendar se januarja vse zdi tako daleč, pomlad je daleč, prazniki so daleč, vse je daleč. In mrzlo je, ne samo zunaj. Januar je prazen in tak mora biti, da se umiri ves kaos in vsa lažniva fasada odpade.

Da, jaz januarja izgorim v prah in nato čakam čebelice, ki me bodo oživele ter toplo sonce, ki me bo pobožalo, da bom zopet oživela ter s polno paro migala in garala do decembra. In tako se bo krog življenja nadaljeval. Še vedno pa sem vsako leto vesela, ko obrnem list na koledarju in napoči februar, ker jaz preprosto ... Ne volim januar.




Powered by ScribeFire.

petek, 07. december 2007

Slike in laži

Nekaj časa nazaj sem si ogledala nekaj razstav v naši prestolnici. Fotografskih. Posebej so me očarale slike Diega Andrésa Gomeza, nekdanjega fotoreporterja, ki je preminil leta 2005 v Ljubljani. Razstavljeni so portreti otrok, ki so doživeli grozote vojne. V galeriji pa so bili v tistem času, ko sem jo obiskala tudi otroci. Otroci, ki (in prav je tako) vojne ne poznajo in niti ne vedo, kaj pravzaprav pomeni. In so razgrajali po malem prostoru in se smejali in podili mimo fotografij objokanih otrok in obrazkov, ki kažejo, kako hitro so morali odrasti.

Staši pa nič. Ne duha ne sluha o kakem nauku, ki bi ga podarili svojim otrokom, nobene poučne besede, ki bi bila ob takšni razstavi vsekakor dobrodošla in primerna. In me je vse skupaj še bolj razžalostilo ter hkrati opomnilo, zakaj je naša družba tako zabluzena. Ker je tistim, ki bi se morali brigati za lepši svet enostavno vseeno. Pa ne mislim le na okoljevarstvo in boj proti vsem nadlegam in tragedijam, ki smo jim priče. Mislim na našo prihodnost, ki je v otrocih. Prav oni bodo nekoč pomembni in vplivni ljudje, ki bodo kovali svoja življenja in življenja drugih ljudi. Kako naj to počnejo v dobrem duhu, ko pa so današnji starši tako leni, da si otrokom ne predstavijo niti besede vojna. Tako strahopetni, da si ne upajo povedati resnice. Ne posplošujem, da se ne bo kdo obešal na to. S takšnimi starši slike izgubljajo svoj pomen in namen.

Koliko otrok lahko izve, koliko resnice prenese? Presodite sami, vem pa da ne prenesejo laži! Te VEDNO škodujejo, četudi zgolj v obliki štorkelj, ki nosijo otroke.


Powered by ScribeFire.

Oblikovanje predloge: agapetos