Slane pikapolonice

Kot obljubljeno vam tokrat predstavljam pikapolonice iz slanega testa. Recept je zopet isti, kot pri slanih pujskih in kravicah - resnično je treba paziti, da testo naredimo iz enakega dela moke in soli, vodo pa lahko vedno dodamo in prilagajamo njeno količino glede na detajle, ki jih želimo izdelati.

Poleg slanega testa in pripomočkov, ki sem jih naštela v prejšnjem prispevku, sem tokrat uporabila še žičke, ki služijo tipalkam. Lahko uporabite odpadni material, lahko pa jih kupite v trgovinah s hobi programom. Jaz, zagovornica preprostosti, sem razdrla staro žico.

Poleg dokaj preprostega oblikovanja detajlov, ima slano testo tudi to krasno lastnost, da odlično prenese dodajanje posameznih elementov (za razliko od gline). Mesto, na katero želimo pritrditi posamezni element preprosto navlažimo z vodo in tako ustvarimo povsem naravno lepilo.

Po končanem oblikovanju in peki izdelke pobarvamo (za idejo si lahko pogledate kako risanko, Ferdija recimo) in se odločimo, kako jih bomo uporabili. Lahko jih pritrdimo na lesene deske in ustvarimo slike, lahko okrasimo lončke za svinčnike... Zelo uporabni so manjši elementi, ki jih kasneje uporabimo pri oblikovanju dokončnega izdelka. Poleg samega lika pikapolonice lahko poleg naredite še mini pikapolonice, ki odlično zaključijo celotno podobo. Pustite domišljiji prosto pot!

Naslednjič si lahko ogledate pravljične hiške, narejene iz Das mase.

Domače živali iz slanega testa

Tokrat vam predstavljam štiri izdelke, ki jih uvrščam v kategorijo "ročna dela in umetnost". Gre za oblikovanje slanega testa, ki je neverjetno uporaben in hvaležen material za ustvarjanje.

Slano testo sem naredila iz moke, enake količine soli ter vode. Nekateri dodajo še olje, vendar se je zadeva izkazala za kočljivo, ko pridemo do faze barvanja. Oblikovane izdelke je potrebno posušiti v pečici, čeprav sem se sama raje odločila za peko, tako namreč izdelki postanejo trši in so bolj odporni na vlago in vročino, vseeno pa moramo paziti, da na previsoki temperaturi debelejše plasti ne popokajo (temu se ponavadi lahko izognemo z vklopom ventilatorja v pečici).

Ohlajene predmete nato pobarvamo. Lahko z akrilnimi barvami, sama pa raje uporabljam navadne vodene barvice, ker se barva dobro vpije v testo in omogoča boljše prelive ter mešanje barv. Počakamo, da se barva posuši in prelakiramo z lakom v spreju (akrilni lak).

Čisto na koncu moramo odločiti, kaj bomo z izdelki naredili. Jaz sem se odločila, da izdelam slike. Tako sem v primeru kravice za podlago uporabila valovito lepenko in staro vrv, v primeru pujska pa podlago v obliki starih lesenih kock in sladolednih paličic, za lepljenje sem izbrala lepilno pištolo.

Naslednjič pa serija pikapolonic, izdelanih iz slanega testa.

Kolesarski izlet Kropa - Talež

Z Agapetosom sva se tokrat podala na prečudovit kolesarki izlet, ki ga bova zagotovo še ponovila. Pot, ki je dolga 57 kilometrov, si lahko ogledate na priloženem Geopedijinem zemljevidu, sledi pa opis.

Agapetos je pot pričel že v Lescah, jaz pa sem se mu pridružila v Bistrici pri Tržiču. Pot sva nato nadaljevala po lokalnih cestah, mimo Kovorja in Zvirč do Podtabora. Tam sva zavila na desno, proti Kropi. Po nekaj ovinkih sva se pripeljala v čudovito mestece, obkroženo s hribi, kjer je resnično doma kovaška obrt.

Le kdo ne pozna umetelno izdelanih kroparskih svečnikov, ograj in uličnih svetilk? Fužinarske hiše dajejo mestecu poseben pečat in spominjajo na pretekle čase. Če želite izlet še podaljšati, se
lahko preko Jamnika odpravite do Dražgoš.

Kar nekaj časa sva se zadržala v Kropi in naredila nekaj posnetkov, BrinovaJagoda pa ne bi bila BrinovaJagoda, če ne bi doživela nesreče s kolesom in iz lepega miru padla direktno na zobnik svojega kolesa. Imam pa zato čisto poseben spominek.

Pot sva nadaljevala proti Kamni Gorici, ki je prav tako pravi biser, nekoč pa železarski kraj. Ozke uličice in vodni kanali jo delajo skrivnostno, prijazni ljudje pa zagotovo pustijo še dodaten vtis. Lahko si ogledate tudi rojstno hišo slikarja Matevža Langusa (prav tistega, ki je naslikal slavne portrete Prešernove izbranke Julije).

Dalje sva se peljala proti Lipnici, kjer naju je pričakal Pusti grad (grad Waldenberg). Tega sva že obiskala in ogled priporočava vsakomur, ki se bo peljal mimo. Na manjši vzpetini se bohotijo ruševine, ki danes nudijo zavetje radovednim kozam, lepo urejeno prizorišče pa je opremljeno s kratko grajsko zgodovino in ponuja lep razgled proti Radovljici.
Da bi pot še nekoliko bolj popestrila, sva pri Pustem gradu zavila levo in se odpravila na Talež, 725 metrov visoko razgledno planino. Ne preveč naporna vožnja se še kako izplača, pogled namreč objame panoramo vse od Begunj na Gorenjskem na desni strani, pa do Bleda na levi strani. Tu sva si v lovski koči privoščila malico ter jo nato mahnila proti Lancovem in dalje proti Lescam, kjer je seveda sledil počitek, nato pa povratek do Tržiča. Vračala sva se mimo Begunj in se razgledovala po okolici, pogled namreč seže vse do Kranja, včasih celo Ljubljane.

Opomba: Avtorja vseh fotografij sva Agapetos in moja malenkost.

Nova kategorija - Ročna dela in umetnost

Odločila sem se, da blog razširim s pomembnim delom mojega življenja, izdelki in nakitom, ki ga izdelujem v takšne in drugačne namene. Pri vsaki objavi bom opisala, kako je izdelek narejen, ga na kratko opisala in seveda priložila fotografije, katerih avtor je Agapetos.

Prisrčno vabljeni k spremljanju in seveda komentiranju!

Planine – parkirišča, ceste – dirkališča

Tokratni prispevek sta navdihnila dva izleta, ki sem ju opravila ta teden, en kolesarski, drug planinski. Besna sem in žalostna, zato bom čustva izlila kar javno.

Včeraj sem se s kolesom podala v Preddvor. Čudovit dan, prelep prvi del poti, ne preveč naporna vožnja. Vso idilo pa so uničili brezglavi vozniki osebnih avtomobilov in tovornjakov, ki se jim očitno zdi, da so naše ceste dirkališča. Koga brigajo kolesarji in pešci, ki naj bi bili enakovredni udeleženci v prometu? Arogantne ksihte tako videvam vsakič, ko se s kolesom odpravim na kak izlet in se mi dogaja, da vozniki trobijo, žugajo skozi okno in pospešujejo prav v trenutku, ko peljejo mimo kolesarjev. Res smo počasnejši in zahtevamo tiste pol metra prostora, kar pa še ne pomeni, da bi radi svoj konec dočakali na cesti, pod avtom. Sicer pa tudi nekateri pešci ne poznajo olike in se ob približujočem avtu ali kolesarju niti umaknejo ne in potem čudno gledajo, če prosiš za malo prostora. Naj še kdo reče, da majhne vasice niso zaplankane glede tega, izkušnje govorijo drugače. Kolesarska etika pa je tako ali tako na psu. Če te človek pozdravi, mu menda odzdraviš, ne? In ne gledaš kot tele v nova vrata.

In še o tem, kako se naše planine spreminjajo v parkirišča. Danes sem se odpravila na Bistriško planino uživat v miru in spokojni naravi. In vzpon je bil res tak, ker sem se ga lotila po manj znani lovski poti. Na vrhu pa me pričaka kup avtomobilov, parkiranih po dolgem in počez, kot bi prišla v BTC. Grozljivka se je nadaljevala, ko sem na poti navzdol srečevala ljudi, ki so brez kakršnega koli obzira divjali navkreber in so čudno gledali peščico planincev, ki se je v gore odpravila peš. Ja, res smo čudni, pravi fenomeni! Ob poti parkirani avti vseh mogočih znamk, barv... ki so kvarili naravo. Kot jo kvarijo papirčki po tleh in neolikanost nekaterih planincev. Menda je tudi ta etika na psu.

In še sporočilo za vse, ki se v planine odpravljate z avtom in tiste, ki mislite, da ste v prometu sami in mislite,da boga držite za jajca (šoferji, pešci in kolesarji, da ne bo pomote) – K*** vas gleda!

Dolina Vrat 2007

Že kar tradicionalen teden v Vratih je bil letos še posebej prijeten. Predvsem zaradi vremena. Z Agapetosom namreč prejšnja leta nisva imela sreče z izbiro termina, predlanskem naju je recimo ujel sneg, lani naju je pralo... Oziroma nas je pralo, saj je tudi Brin vedno poleg.
Brez elektrike in vode je teden dni v gorskem raju zares sprostitev v pravem pomenu besede. Nič nepotrebnih novic, hrupa, ljudi, ki jih niti ne želiš srečati. Le gore, zeleni pašniki in živali.
Krave. Ah, ta strašna bitja so tudi stalnica. Sprehajajo se tako rekoč mimo vhodnih vrat in so absolutne avtoritete v teh krajih. Letos sta se jim pridružila tudi dva bikca, ki ju je ravno v času našega bivanja v Vratih metalo. Kače? Letos sem na srečo videla le slepca, čeprav se gadi odlično počutijo na toplih kamnih osušene hudourniške struge. Tudi polhkov letos ni bilo toliko kot prejšnja leta. Lani se je gospod polh na sliki naselil kar v bližnji wc. Na začetku zadržan, kasneje pa se je pustil celo nežno božati.

Letošnja Vrata pa so bila v znamenju številnih prijetnih obiskov, druženja in daljših sprehodov po prečudoviti dolini. Vedno me preseneti mogočnost gora, ki prizemlji še tako ″visoke″ ljudi. Vsako leto se učim, kako zelo majhni smo v primerjavi z Naravo in koliko smo ji dolžni.
Opomba: Avtor vseh fotografij je Agapetos.

Ne pogrešamo le Madeleine McCann!

Zadnje čase veliko poslušamo in beremo o domnevno ugrabljeni deklici Madeleine McCann. Zares tragična zgodba nas je vse prizadela in sprožila pravo obsesijo po celotni Evropi in tudi drugod po svetu. Vsi, vključno z mano, si želimo, da se zadeve razjasnijo in da se kalvarija konča - srečno.

Jaz pa se ob vsem tem spominjam vseh drugih ugrabljenih in pogrešanih otrok, katerih zgodbe in fotografije ostanejo po prvem članku v časopisu pozabljene. Mislim na podobne tragedije, ki se dogajajo vsako sekundo in jim nihče ne posveča pozornosti. In mislim na otroke, katerih starši niso tako premožni, da bi si lahko privoščili vso publiciteto. Koliko revnih otrok je še vedno pogrešanih nam mediji ne povedo, ker niso zanimivi. Ker v ozadju ni ničesar dvoumnega in privlačnega. Ker ti otroci ne bi dvignili branosti oziroma gledanosti.

Ob vsem pompu so se mediji povsem preusmerili na starše, na ljudi, ki sodelujejo v iskanju, na spore med Britanijo in Portugalsko. Kaj pa mala Maddie? Mala Maddie sama po sebi ne skrbi za naklade in ni tako zanimiva za medijske pošasti. Mala Maddie bije bitke z drugačnimi pošastmi.

Zanima me, če bi se tako zavzeli za revnega otroka z družbenega roba. Za priseljenčka, za malega Roma. Za otroka s starši, ki niso tako domiselni in morda niti nimajo priložnosti, da bi svojo zgodbo razširili po svetu.

Je že tako, da najbrž potrebujemo neko ikono, neko rdečo nit novic in neko tragično zgodbo nad katero se lahko dnevno naslajamo. Želodec se mi obrača ob tem, ko pa vsi vemo koliko podobnih zgodb se odvija prav v tem trenutku in nihče niti s prstom ne migne.

Nič nimam proti družini McCann, želim le poudariti kako hinavski znamo biti ljudje in kako hitro pozabimo ali pa želimo pozabiti. Želim poudariti krvoločnost medijev in želim se spomniti vseh tistih, ki ostajajo pogrešani.

BrinovaJagoda na Brinovi glavi

Pa saj je bil že čas, da BrinovaJagoda obišče Brinovo glavo, ne?

Tudi letos sva z Agapetosom preživela čudovit teden v Vratih in ga za konec kronala z obiskom Brinove glave (1571m). Vreme je bilo prečudovito, skoraj kičasto.

In sva se počasi podala novim dogodivščinam naproti. Še pred vzponom mi je zastal dih, ko je mimo naju kar po gozdu pritekel bikec, ki je lovil svojo kravico nekje med pašniki, nato pa sva zavila na gozdno pot, ki se je sprva vzpenjala lepo počasi. Visoka in sloka bukova drevesa so delovala tako zelo pravljično, da bi nekajkrat skoraj zgrešila pravo pot, ki ni označena z dobro znanimi rdeče belimi markacijami, pač pa z možici (kupček kamenja na štoru ali kakem drugem dobro vidnem mestu). Kaj kmalu pa se je pot začela strmo vzpenjati in je ob koncu gozdne poti delovala že nekoliko zastrašujoče.

Vse manjše strahove je kaj kmalu pregnal čudovit razgled. Triglav, Stenar in Cmir, ki so naju obkrožali, so delovali kakor ponosni varuhi gorskih zakladov, gorsko cvetje pa nama je jemalo sapo (poleg naporne hoje). Ni torej čudno, da je BrinovaJagoda komaj dihala že nekje na polovici poti.

Še nekaj korakov (kar precej, če sem iskrena) in na vrhu naju je pričakala klopca ter pogled na celotno dolino Vrat, od Mojstrane do vznožja severne triglavske stene. Veličastno! Kar nisem se mogla nagledati vseh lepot, ki so naju obkrožale. Pozdravit me je prišel tudi gorski petelin. Eden drugega sva popolnoma prestrašila, zato dogodek ni dokumentiran s fotografijo. Še nekaj pogledov na prečudovito visokogorje in prišel je čas za sestop.

Nedvomno eden lepših gorskih izletov in vsekakor vreden obiska za vse sladokusce, takšne in drugačne.

Opomba: Avtor vseh fotografij je Agapetos.

Bohinj skozi oči mlade prostovoljke

Pred časom smo preživeli čudovit vikend v Bohinju, biseru Triglavskega narodnega parka. Poletnega tabora se je udeležilo 13 otrok, od tega 4 deklice, ter 5 spremljevalk in vodja Mladinskega centra.

Odpravili smo se ob devetih zjutraj, vse po načrtih in brez zamud, v Bistrici pobrali... mene, ter jo mahnili v Bohinj. Spremljalo nas je sonce, ki je nadobudnim otrokom obljubljalo kopanje. Prispeli približno uro kasneje, se porazdelili po sobah, z malo težavami uredili postelje ter bili že nared za prvi pohod. Korita reke Mostnice ter ogled slapu Voje. Za male korake kar zajeten kos poti, ki je bil temu primerno tudi obarvan. Še preden smo prišli do table, ki je označevala sotesko, je mladina že vzdihovala, jamrala in se pritoževala. Najbolj všeč mi je bil komentar na začetku poti:″ Gremo nazaj, folk bo umrl!″ Pa smo šli vseeno naprej in se prebijali po ozkih poteh, skakljali čez korenine, si pomagali, se pogovarjali in kmalu ugotovili, da je pot pravzaprav zelo zanimiva. In nato presenečenje, dramatičen preobrat:″Gremo naprej no, k je lepo, pa me zanima.″

Malo manj utrujena skupinica je šla naprej, z mojim spremstvom seveda, ko smo na makadamski poti srečali jezdeca in ga ustavili, povprašali o konju, nato pa nam je prijazni fant ponudil kratko ježo. Dva pogumna fanta sta naredila krog, bila navdušena, nato pa so za nami prisopihali še ostali. Čas, da nadaljujemo. Vidno utrujeni ter lačni, žejni smo se med dežnimi kapljicami prebijali do slapu. Ker pa je ura kazala trikrat toliko, kot bi morala po načrtih, smo se raje odpravili nazaj. Da ja ne bi zamudili težko pričakovane večerje. Ja, ja, hodili smo štiri ure, pa vseeno nismo dočakali cilja. Izmučeni smo se nato utaborili na obali jezera, pogumni so poskakali v vodo, ki je bila vse prej kot topla. Pa to mladino ni niti malo motilo in so uživali v čofotanju.

Zvečer smo povečerjali (kapa dol kuharjem) in se na igrišču poigrali (ko nam je končno uspelo sestaviti idealne ekipe), nato pa nas je naša Melita razveselila z darilci in priznanji za udeležbo na taboru. Vsak je dobil knjigo ter nekaj malenkosti, ki so nam polepšale večer. In je padla še ideja o nočnem sprehodu ter sladoledu. Spremljevalke smo upale, da bo sprehod pomagal pri uspavanju živahnih mulčkov, pa smo se zmotile, zaspali so šele okoli pol enih zjutraj.

In drugi dan. Izmozgane spremljevalke, živahni otroci. Zopet odličen zajtrk ter pohod, ki pa se ga nisem udeležila. Čas sem namreč izkoristila za popravljanje starih grehov iz faksa. Ko so se je brigada vrnila smo z nekaj težavami spakirali ter pokosili, nato pa je spet sledilo plavanje, igra z žogo ter počitek (uganite kdo je počival). Otroci so me zopet presenetili, ko je kar nekaj mladih s sabo prineslo knjige, ki so jih dobili zvečer in na plaži bralo. Namen definitivno dosežen, spremljevalke pa presrečne. Ura nas je zopet preganjala, predvsem zaradi našega tempa, zato smo se odpravili proti domu, med potjo še zadnjič razveselili slaščičarja ter se vrnili ravno pravi čas. Prtljago v kombije ter nazaj v Tržič.

VTIS: Otroci uživali, spremljevalke preživele! Neverjetno, kako otroci presenečajo, šokirajo, na pozitivne in negativne načine. Ves čas presegajo naša pričakovanja, presegajo sebe, se učijo in spoznavajo, česa vse so sposobni. Sedaj sem še desetkrat bolj odločena ter prepričana o tem, da želim svojo življenjsko ter poklicno pot posvetiti otrokom. Se vidimo drugo leto!