Sedem!

Mogoče pravljično število, mogoče pa le asociacija na grozljivko. Mislim, da bo teh sedem dejstev o meni, ki mi jih je naprtil Milan’che, kar kombinacija obojega.

1. Nagnjena k ekstremom. Nič ne počnem polovično, ne maram mlačnih stvari in oseb. Ne maram biti povprečna (čeprav to ni vedno mogoče), ne maram toplih tušev, ne maram kolesarjenja na srednje proge, ne maram sredine!

2. Videz pri meni vara. Na zunaj menda izgledam blazno pridno in nežno bitje. In tako se ljudje večinoma zgrozjo, ko ugotovijo kakšna pošast znam biti. Baje sem precej zajebana oseba, ne znam biti tiho, velikokrat se derem, kregam, jezim. Nič kaj prijazna nisem, čeprav pomagam ljudem, to počnem na svoj način. Večinoma se kar obnese.

3. Sem posesivna. Kar je moje je pač moje. Moje misli, moja občutja. Moji najdražji. Ta točka se precej navezuje na točko 1.

4. Želim spremenit svet. Čisto zares. Po koščkih. Krivice me bolijo, težko prenašam zlorabe, težko gledam ljudi, ki si ne znajo pomagati. In tako se aktivno vključujem v to sfero.

5. Padla prvi letnik gimnazije. Takrat sem bila na splošno zelo zblojena. Mnogi so se nato ustrašili ekstra ambiciozne osebe, kakšna sem postala kasneje. Tudi ta točka se navezuje na prvo.

6. Obožujem naravo in živali. Posledično sem nekoč, davno tega, postala vegetarijanka. Živali so mi morda celo bolj pri srcu kot ljudje. Z njimi lažje sočustvujem. Grozno, ne?

7. Vedno polna načrtov. Takšnih in drugačnih. O izletih, o karieri, humanitarni in raziskovalni dejavnosti, o vsem mogočem.

Veselo nalogo navajanja dejstev o sebi sedaj predajam Agapetosu, Piki, Olkiju, Aljažku, Mintu, Luku in Funky Šniclu. Pa sem vas! :)

Tržič - Radovna (kolesarski izlet in fotografije)

Včeraj sva se z Agapetosom odpravila na malo daljši kolesarkski izlet (60 kilometrov) v dolino reke Radovne ali krajše v Radovno. Sama sem pot začela v Tržiču, Agapetos pa se mi je pridružil v Lescah. Nato sva skupaj pot nadaljevala do Bleda, Spodnjih in Zgornjih Gorij, Krnice in nato v Radovno. Pot si lahko ogledate na spodnjem zemljevidu (kliknite za ogled slike v polni velikosti), ki sem ga našla na strani Geopedije. Z modro je označena moja pot, v prispevku pa bom na kratko opisala vse zanimivosti, ki si jih na poti lahko ogledate.

V Tržiču mi je bila vedno bolj kot kulturna dediščina všeč narava. Mesto, obkroženo s planinami in gorami namreč ponuja ogromno lepih izletov. Če se recimo peljete iz Tržiča v Begunje (pot ″Pod gorami″) lahko pri Brezjah pri Tržiču zavijete s poti in se odpravite na Bistriško planino, malo manj zahtevna pot, primerna tudi za kolo. O takšnem izletu si lahko preberete kaj več na TEM BLOGU.

Izredno slikovita pot, ki me je vodila iz Tržiča do Begunj na Gorenjskem ponuja ves čas vožnje čudovit razgled v dolino, okoliške vasi in hribovito ozadje. Na poti je vsak dan veliko kolesarjev in ponavadi še več neprevidnih in malomarnih voznikov osebnih avtomobilov, kar nekoliko kvari idilo.

V Begunjah na Gorenjskem si morate nujno ogledati razvaline gradu Kamen v dolini Drage. Od glavne poti, ki nato vodi do Lesc je namreč do Drage le kratka stranpot. Nekoč mogočen grajski kompleks je danes razvalina, med katerimi je še nekaj ohranjenih poslopij, celotno prizorišče pa je opremljeno s tablami in krajšim pregledom grajske zgodovine v poslopju nekdanje kuhinje.

O Begunjah sem nekoliko več napisala že v prejšnjem prispevku, naj pa tudi tokrat omenim Plečnikovo kapelico, ki je pravi biser arhitekturne dediščine. Krajši postanek lahko namenite tudi obisku Muzeja talcev, kjer je zelo pregledno predstavljena zgodovina begunjske graščine, ki je med drugo svetovno vojno služila okupatorskim zaporom, danes pa je v njej psihiatrična bolnišnica.

Iz Begunj me je pot vodila v Lesce, manjše mestece z aerodromom za vse ljubitelje nekoliko bolj adrenalinskih športov. Organizirate si lahko polet z letalom, ali pa skok s padalom. Če ste bolj umirjene narave pa si privoščite sprehod po kampu Šobec, okoli bajerja in ob reki Savi. Lahko se tudi ohladite in malo zaplavate pred nekoliko bolj naporno vožnjo do Zgornjih Gorij.

O Bledu ne bom izgubljala besed, saj vendar vsi poznamo gorenjski turistični biser. Podoba blejskega gradu, ki nam je vsem zelo poznana se povsem spremeni, ko se pripeljemo do Zgornjih Gorij, kjer se nam grad prikaže s povsem drugačnega zornega kota in deluje še nekoliko bolj skrivnostno. Kraj je obdan z zelenjem in obkrožen z gozdovi, nenazadnje se nahajamo pod planoto Pokljuka. Malo boljši kolesarji se lahko namesto v Radovno podate na Pokljuko in uživate v tihih gozdovih in prijetnem oddihu na manjših jasicah. Nedvomno vreden ogleda je tudi Blejski Vintgar, ki pa je v poletnih mesecih prepoln turistov. Obisk soteske v nekoliko zgodnejših jutranjih urah zato ne bo odveč. Neverjetna arhitektura narave osupne še tako zahtevnega obiskovalca.

Radovna, tiha gorska dolina, že spada v območje Triglavskega narodnega parka, kar pomeni, da moramo spoštovati omejitve in se prilagoditi neokrnjeni naravi. Dolina je kot ustvarjena za kolesarke izlete in obiskovalce, ki so zaljubljeni v naravo. Iz Radovne se lahko odpravite tudi do Mojstrane in nato do Kranjske Gore, še enega bisera, ki je obenem izhodišče za številne planinske izlete ter vzpone.

Opomba: Avtorja fotografij sva Agapetos in jaz, razen seveda zemljevida, ki sem si ga izposodila od Geopedije.

Begunje na Gorenjskem

Pa se je zgodil prvi kolesarksi izletek, vreden opisa. Pot me je tokrat peljala v Begunje na Gorenjskem, kjer sva se srečala z Agapetosom in si ogledala nekaj zanimivih krajev. Poti podrobno ne bom opisovala, razen, če ima kdo kako posebno željo.

Prva stvar, ki naju je zanimala v Begunjah, je bil Muzej talcev, ki sem ga obiskala prvič. Na TEJ spletni strani si lahko ogledate virtualno verzijo. Zelo lepo urejen in namenjen razmisleku. Razstavni eksponati so razporejeni po nekdanjih celicah, celotna zbirka pa je dopolnjena z bogatim slikovnim gradivom in dokumenti. Na stenah so še vedno ohranjeni napisi in sporočila ljudi, ki so upali na svobodo, železna vrata pa dajejo občutek tesnobe. Propagandni letaki spominjajo na krutost okupatorja, ki je želel zatreti svobodo. Za mnoge so bili zapori v Begunjah postojanka pred deportacijo v koncentracijska taborišča. Presenečalo me je nenehno omenjanje Ravensbrűcka – koncentracijskega taborišča, namenjenega ženskam, šele na koncu sem ugotovila, da je bilo v priporu več žensk, kot moških, poleg njih pa tudi otroci. V bližnji dolini Drage so mnogi dočakali poslednjo uro in bili neusmiljeno umorjeni kot – talci.

Poleg muzeja je zelo lepo urejen spominski park z nagrobniki in kipi, travniki in sprehajalne steze pa ponujajo čudovit razgled ter možnost za razmislek. Blizu je tudi Plečnikova kapelica, obdana z viokimi drevesi, vsekakor vredna ogleda. Krasna se mi zdi predvsem spoj vsega tistega, ki mi v življenju nekaj pomeni oz. me zanima. Spominksi park, povezan z grozotami vojne, ustanova za psihično zdravje, narava, pašniki, konji in kravice (tokrat njihova prisotnost vse prej kot moti), arhitekturna in kulturna dediščina. Skoraj nedojemljivo, mar ne?

V dolini Drage pa sva obiskala tudi grad Kamen, izjemno slikovito razvalino, ki kar kliče po fotografskem objektivu. Ironično je, da tam nisva napravila niti ene fotografije. Drugič.

Prečudovita narava, možnost za refleksijo in priložnost za rekreacijo, vse v enem!

Avtorica prvih dveh fotografij sem jaz, avtor zadnje pa Agapetos.

Obletnica osvoboditve Mauthausna, kot sem jo doživela jaz (+ fotografije)

Bil je dan spomina na osvoboditev koncentracijskega taborišča Mauthausen. 62 obletnica dne, ko so mnogi po dolgih letih muke, nečloveških razmer in ponižanj znova doživeli svobodo. Tudi jaz in Agapetos sva ta poseben dan preživela pod Ljubeljem, čeprav ne na spominski slovesnosti. Svoja doživetja bom opisala v današnjem prispevku, podkrepljenim s fotografijami.

Pod Ljubelj sva se odpravila s kolesom, po ovinkih, po cesti, ki je nekoč pomenila vse kaj drugega kot izhodišče za sobotni izlet. Prav po tej cesti so namreč mnogi prispeli v edino koncentracijsko taborišče na slovenskih tleh, podružnico zloglasnega Mauthausna. Visoke gore, ki dajejo občutek zavetja so kar naenkrat postale opozorilni stebri grozot, ki so se dogajale na slikovitem travniku pod Ljubeljem. Neverjetna narava je izgubila smisel, ko so mnogi izgubljali življenja, ko so dan za dnem stradali in se borili za osnovno človeško dostojanstvo. Vso pot sem doživljala nekaj simboličnega, čuden občutek poistovetenja z žrtvijo. S trpljenjem, z vsem tistim, česar si niti zamisliti ne znam.

Med sprehodom po spominskem parku, travniku na katerem so nekoč stale barake, stražni stolpi in poslopja esesovcev, sem stopila v koprive. In se pritoževala, in se smilila sama sebi in bila osredotočena na pekoč občutek. In pozabila, da stojim na tleh, kjer so nekoč ljudem brez anestezije rezali roke in noge in jih stradali do smrti. Patetično! Pritoževala sem se nad utrujenostjo na kraju, kjer je tudi Agapetosov prednik garal 12 ali več ur na dan. Nisem mislila, da je kaj takega mogoče, pa vendarle je. Še en opomnik, da sem človek, bitje ki tako zelo rado pozablja.

V spomin se mi je vtisnil tudi grozljiv zvok konj, ki so se pasli na bližnjem travniku, prav tam, kjer so trupla izmučenih zapornikov odnašali v krematorij. Konji so grozljivo rezgetali, tepli so se, se borili za teritorij, napadali drug drugega, midva pa sva stopala po stopnicah do jame, kjer so brezimna človeška bitja spreminjali v pepel. Grozljiva simbolika, ki se me je dotaknila. Jetniki so se borili vsak dan, kričali so, jokali, trpeli in umirali. Stražarji so izkazovali svojo prevlado, mnoge so krohotaje poslali v smrt in se na zabavali ter popivali. Vse to zame ponazarja tisti rezget.

Pričakovala sem čustvene izpade z moje strani, pa sem doživela nekaj, kar me je presenetilo, občutila sem gnev, jezo, bes! Po proslavi so za gosti ostali venci, nageljni in številne sveče, poleg tega pa tudi papirčki na tleh, v stavbi, kjer je bila nekoč kopalnica, kjer je zmrzovalo prenekatero sestradano telo pa je kraljeval velik kravji iztrebek. Ker je spominski park obenem tudi pašnik. Ker so stavbe, ki svarijo in opominjajo, občasno zavetišče in stranišče krav. Rada imam živali, a te resnično ne sodijo v spominski park žrtvam koncentracijskega taborišča. Mar ljudje res nimamo sramu? Se je res tako težko vživeti v trpljenje sočloveka in izkazati vsej tej kalvariji kanček spoštovanja?

Sonce je že počasi zahajalo, gore so postale mrakobne in mrzel veter je pozdravljal večer, ko sva obrnila hrbet igrišču smrti in se popeljala nazaj v svet pozabljivih ljudi, katerih največja skrb je vsakodnevno smiljenje samim sebi. V svet ljudi, ki so svobodni.

Opomba: Avtor vseh fotografij je Agapetos.