Kako se preseravamo!

Tokrat čustveni izliv ob bolečini, ki jo preživljam, ko se vsake toliko časa ozrem po svoji okolici, natančneje ljudeh, ki me obkrožajo.

V torek, ko sem brala revijo Ona, me je zelo presenetila in mi hkrati dala misliti stran, kjer je govora o modi. Oblikovalci odpirajo vedno nove trgovine in „Showroome“, goste razvajajo z „ekscentričnimi“ slaščicami in podobno. In sem pomislila: Joj, kako se preseravamo!!!

Vedno več je trgovinic, kjer za čevlje računajo toliko, kot približno znaša šolnina za manj privilegirane otroke v t.i. državah tretjega sveta. Vedno več je povpraševanja po pregrešno dragih luksuznih izdelkih, tako v svetu mode, kot tudi prehrane. Vse se mora bleščati, vse mora biti popolno, izgledati moramo odlično. Zakaj? Da lahko sploh zapustimo domove in se postavljamo z materialnim. Prerivamo se v novo odprtih trgovinskih centrih, naenkrat nakupimo po tri pralne stroje, proste dni preživljamo v trgovinah.

Tepemo se za oblačila slavnih modnih oblikovalcev, medtem ko se ponekod v Afriki tepejo za kapljo vode. Pa kdo pomisli nanje? Pa ne samo otroke, tudi odrasli trpijo. In ne samo v Afriki, morda že pri sosedih.

Otroci po svetu nimajo niti enega para čevljev, nimajo desetih krojev srajc, še zvezka in svinčnika nimajo, mi pa hočemo vedno dražje, bolj luksuzne in bolj brezpomenske predmete, ki naj bi definirali naše osebnosti. Včasih se res sramujem dejstva, da sem človek, da pripadam družbi zahodnjaških bedakov. Kaj bi bilo, če bi namesti tistih trapastih čevljev kdo namenil denar otrokom, ki bi se tako radi učili, pa se ne morejo. Kaj, ko bi namesto za pregrešno drag korzet denar podarili za otroke, ki nimajo niti vode, niti hrane? Nekaj strašnega bi se zgodilo! Izgubili bi pripomočke, ki nas definirajo, ki izražajo našo osebnost.

Vprašam se, kakšna je ta osebnost. Bolna! Takšna, ki ne vidi težav, ki miži, ki dopušča, da se na svetu godijo krivice. Kako naj torej pogledam v oči gospe, katere pogled seže le do najbližje trgovine z dragimi čevlji? Ne morem, ker se mi gabi. Morda je res kaj dosegla v življenju, vseeno pa prispeva k razvrednotenju celotnega človeštva, kot mi vsi na nek način. In tega si ne upamo priznati. Ker smo strahopetci in pragmatiki. Ker je preprosto težko.

Spoštujmo starejše! Kdo pa bo spoštoval mlade?

O spoštovanju sem sicer že pisala, a na malo drugačen način. Danes se bom posvetila medgeneracijski problematiki in mostovih, ki jih še vedno ne znamo vzpostaviti. Nekaj mojih misli in osebnih prepričanj. Moram kar takoj napisati, da ne želim pridigati ali pa pametovati (glede na reke hude krvi, ki se v tem času prelivajo glede tega).

Čeprav imamo tu, na eDnevniku glede tega drugačne izkušnje in med seboj lepo sodelujemo, se celo spoznavamo v živo in si izmenjujemo lepe misli, v vsakdanjem življenju temu pogostokrat ni tako. Že samo danes sem imela tri izkušnje v katerih sem se počutila nekako „manjšo“, čutila sem, da me ne spoštujejo. Na postaji me je starejša gospa povprašala za številko neke trole. Prijazno sem ji odgovorila, se nasmehnila, ona pa se je samo obrnila in šla. Brez hvala, brez hvaležnosti. V konzorciju mi je prodajalka kupljeno knjigo domala vrgla v obraz, brez hvala, brez na svidenje. V troli odstopim sedež, brez hvala, brez nasmeha.

Lahko se vam zdi, da sem pretirano pikolovska in ošabna, ker za malenkosti pričakujem hvaležnost, pa vendar. Že od rojstva me učijo, naj spoštujem starejše. In jih, z leti sem se naučila spoštovati vse ljudi, opažam pa, da nikjer ni ne duha ne sluha o spoštovanju mladih. Učili so me tudi olike, čeprav danes opažam veliko ljudi, ki je očitno ne pozna (tudi starejše).

Nekako sem predpostavila, da spoštovanje večinoma izhaja iz izkušenj. Človeka spoštujemo zaradi njegovega dela, izkušenj, dosežkov. Kaj pa če bi začeli ljudi spoštovati zaradi potencialov in truda? Mladi veliko obetajo, veliko se trudijo, imajo ogromne potenciale. Drugo vprašanje je seveda, če jih izkoriščajo. Vseeno pa je tudi to osnova za spoštovanje. In to lahko še razširjamo in na koncu spoštujemo človeka že za to, ker je človek, ker ima dostojanstvo in nam je vsaj v osnovi enak.

Sem torej za to, da otroke prenehamo pitati z rekom „Spoštuj starejše“ in učimo preprosto spoštovati. Na srce nam polagajo, naj se trudimo razumeti starejše zaradi teh in onih težav, omejitev in neodprtosti, obenem pa od starejših v bistvu nihče ne pričakuje, da bo razumel in upošteval mlajše. Most je torej zgrajen le do polovice. In preden ga bomo lahko prečkali z roko ob roki, bo preteklo še precej časa. Dokler ne bomo dojeli, da tudi mladi ogromno prispevajo družbi in bodočnosti.

Nadljudje* in njihova nerazumljiva dejanja (kako uničiti čimveč mladih življenj)

Danes me je močno presenetila in pretresla novica iz domačih logov. Na prvi pogled pozitivna, na drugi pa močno nerazumljiva in vredna obsojanja ter zgražanja.

V našem kraju načrtujejo razširitev preventivnega programa na področju problematike drog. Center za rehabilitacijo in resocializacijo, različne preventivne dejavnosti itd. Kar je odlično in pohvalno. In nato izvem še, da je občina ukinila finančno pomoč Mladinskemu centru. Kar je bizarno!

Po eni strani se namreč ukvarjamo z humanitarnimi dejavnostmi na enem področju po drugi strani pa zavestno posvečamo manj pozornosti drugim. Le da večina bistroumnih ljudi (nadljudje*), ki sprejema te odločitve ne vidi, kako zelo sta področji povezani. Naj na tem mesu prekinem s problematiko na lokalnem ter se malo posvetim tudi državnemu nivoju.

Ko sem se pripravljala za sledeči prispevek in iskala spletne strani, me je najbolj presenetilo število društev in organizacij, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s preventivo na področju zlorabe drog. Na spletni strani Urada za droge RS je tako na primer navedenih 24 spletnih strani vladnih organizacij in 30 nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko drog. Zanimivo, sploh če omenim učinkovitost preventive v Sloveniji. Z leti namreč narašča tako število registriranih odvisnikov kot tudi število smrtnih primerov zaradi drog v Sloveniji. Obenem pa ostaja nerešena tudi problematika prostočasnih dejavnosti za otroke (veliko obšolskih dejavnosti je plačljivih, s tem pa predstavljajo še dodatno finančno breme za večino staršev, prostorov ni oziroma so premajhni, igrišča zaklepajo...) Skratka – neučinkovitost na vseh nivojih. Zakaj?

Ker ne vidimo pravega načina spopadanja s preventivo. Ta se začne že v osnovni šoli, preden najstnik začne z eksperimentiranjem in preden zapade v t.i. slabo družbo. V srednji šoli nam je predavala članica organizacije DrogArt. Staršem je polagala na srce, naj vendar pustijo otrokom, da eksperimentirajo z marihuano, naj dovolijo najstnikom, da poskusijo in se seznanijo z njo. Da jih bo na ta način minilo. In obstali smo šokirani, tako starši kot dijaki. Kako se torej lahko čudimo neučinkoviti preventivi, ko pa srečujemo tako banalne nasvete samooklicanih strokovanjakov (ki tudi sodijo v kategorijo nadljudi*) in ko srečujemo vse vrste neumnih ukrepov, o katerih sem pisala v tem prispevku.

Spet smo pri otrocih. Mladinski center je namenjen mladim, ki imajo težave, bodisi učne bodisi vedenjske, skrbijo za to, da vsaj del dneva niso prepuščeni ulici, skrbijo za boljšo kvaliteto preživljanja prostega časa in tudi za preventivo. V sklopu dejavnosti namreč pogosto potekajo tudi delavnice, kjer otrokom predstavljajo različne problematike, od nasilja v šoli do drog, na njim lasten način. Veliko otrokom, ki obiskujejo tovrstne centre se učni uspeh popravi in kar nekaj jih opusti slabe navade. Manj časa preživijo na cestah, radi se vračajo na Centre. Torej zadeva deluje na osnovnem nivoju, ki je temelj za kasnejše, veliko bolj problematične najstniške čase. Kaj naredita občina in država? Ukineta pomoč oz. se ne zmenita zanjo. Kljub učinkovitosti. Mar ne premorejo toliko pameti, da bi spregledali? Kljub vsem titulam in pisarnam?

Preventiva torej propade že v samem temelju. Centri za rehabilitacijo rastejo, mladinskim centrom zategujejo zanko. Župan pride na obisk za minutko, ravno toliko da poje piškot, ravnatelji okoliških šol pridejo, se posmejijo drug drugemu in gredo nazaj v svoje zatohle pisarne, prostovoljci pa še naprej razbijamo z glavami v zid in se sprašujemo, če so nadljudje* res tako zabiti in slepi?

*Opomba: Nadljudje (po definiciji BrinoveJagode), ljudje, ki imajo v rokah določeno moč in sredstva za upravljanje življenj navadnih smrtnikov, torej tistih, ki ne gnijejo v zatohlih pisarnah in nimajo papirja, s katerim izkazujejo svojo večvrednost.