WC-ji na Filozofski fakulteti - varne sobe

Dogajanje na in okoli Filozofske fakultete je spodbudilo sledeči sestavek. Študentje, ki obiskujete fakulteto ste na WC-jih gotovo opazili modre luči. Čemu služijo?

Gre za še enega v množici čudnih preventivnih ukrepov na področju problematike drog. Če se temu sploh lahko reče preventivni ukrep. Zaradi modrih neonskih luči uživalci ne vidijo žil, kar pomeni, da je injeciranje oteženo. In to je vsa preventiva. Študentki pa lahko opazimo še veliko več, lahko slišimo in vidimo, kako naša stranišča postajajo varne sobe za nemoteno uživanje drog, stranska stopnišča so postala kadilnice, ne samo za kajenje navadnih cigaret, pač pa tudi nedovoljenih substanc. Na gradbišču poleg fakultete so pri akciji pobiranja uporabljenih igel našli kar 800 teh pripomočkov. In tako dalje. Tisti, ki bi morali videti pa mižijo.

Prispevek ni namenjen propagandi proti narkomanom,. Nikakor! Namenjen je tistim nadljudem, ki si še vedno zatiskajo oči in zganjajo kvazi preventivo, ki po mojem mnenju bolj ogroža, kot deluje. Varnih sob skorajda ni, denarja za centre, ki se ukvarjajo s problematiko drog kronično primanjkuje, prostovoljci se dela z narkomani izogibajo. V centru Ljubljane, za jumbo plakati, tako mladina z roba družbe še naprej životari. Zaradi nas vseh!

Ni denarja. Ne za preventivne projekte, ne za kurativo, ne za dnevne centre, še manj za varne sobe. Ni volje, kadra tudi ne. In vsi samo zijamo, poslušamo in se čudimo modrim lučem.

Naša fakulteta torej postaja svojevrsten dnevni center, WC so nadomestne varne sobe, ljudje, ki pa bi morali skrbeti za ta problem,namestijo modre luči in mislijo, da so s tem rešili svet.

Dejstvo je, da fakulteta ni prostor za tovrstno početje, niti ulica, niti center mesta. Vprašanje – kam naj se ti ljudje zatečejo po pomoč, če jim vsi (razen redkih izjem) obračamo hrbte?

Izrojene želje in dajanje zgleda

Prvo koncentracijsko taborišče in hkrati vadišče za bodoče komandante in stražarje ostalih koncentracijskih taborišč na področju okupirane Evrope med drugo svetovno vojno. Hkrati je to taborišče dobilo zloglasni sloves enega izmed najokrutnejših taborišč, kjer so preizkušali nove mučilne metode in izvajali medicinske poskuse na jetnikih. Prav v koncentracijskem taborišču Dachau so namreč izvajali tovrstne poskuse v največjem obsegu.

Mučilne tehnike so izumljali stražarji enot SS, bodisi po naročilu, bodisi v lastno sprevrženo zabavo. Najpogostejša oblika mučenja je bilo obešanje jetnikov na kavelj, z rokami zvezanimi na hrbtu. Iznašli so celo tepežnega kozla, leseno pripravo za bičanje s palico ali bikovko. Takšen tepež je prišel v poštev pri vsakem najmanjšem prekršku in je pogosto pomenil smrt. Rane, ki so namreč nastali pri tem, se zaradi pomanjkanja hrane in osnovne higiene niso mogle celiti in so se pogosto zagnojile. Velikokrat so jetnika kaznovali tudi z večurnim stanjem na prostem, brez čevljev in v vsakem vremenu. Takšna kazen je bila včasih tudi kolektivna, kaznovan je bil celoten blok. Jetnike so zapirali tudi v tako imenovane pasje celice (Hundezelle). V tem tesnem prostoru so bili jetniki deležni hrane le, če so si jo izprosili z laježem. Prav tako, kot v Auschwitzu pa so imeli tudi stoječe celice (Stehbunker), ker je bilo prostora zgolj za stojo.

Veliko o naravi paznikov povedo tudi njihov način zabave. Tako so na primer jetniku ukazali naj beži in nato streljali nanj, kot na žival. Če je kdo pobegnil in so ga ujeli, je moral nositi napis „Ich bin wieder da“, zopet sem tu, kmalu pa so ga umorili.

http://www.scrapbookpages.com/Natzweiler/Photos/WhippingBlock.jpg

V medicinskem oddelku se je urilo več mladih študentov medicine ali pa so na jetniki preizkušali nove metode zdravljenja, človeške vzdržljivosti in zobozdravstvenih tehnik. Laboratoriji so bili opremljeni z najsodobnejšo opremo. Taboriščna bolnica je tako imela infekcijski, interni, ženski, kirurški, otorinolaringološki, TBC in patološki oddelek.

http://shamash.org/holocaust/photos/images/MedExp02.jpg

Poskuse so pogosto izvajali na zdravih jetnikih, ki so jih namerno okužili s kako boleznijo in ga nato „zdravili“. Večina poskusnih zajčkov je umrla že med posegom ali pa zaradi posledic. Slavni so poskusi s stisnjenim zrakom in mrzlo ter slano vodo. Tako so preizkušali, koliko možnosti za preživetje imajo nemški vojaki na fronti.

http://content.answers.com/main/content/wp/en/4/4c/Dachau_cold_water_immersion.jpg

Zakaj pišem vse to? Da bi ponazorila, v kako velikem obsegu se lahko izrodijo naše želje in ideološka prepričanja. Medicinski delavci so imeli priložnost eksperimentiranja na živih ljudeh, lahko so izumljali nove posege, pridobivali izkušanje. In za to niso bili kaznovani, pač pa spodbujani. Imeli so željo in priložnost, v hipu so pozabili na svojo prisego in zdravniško etiko, na svoja moralna načela in zadržke, pozabili so na sočutje in dobroto v sebi. Izpolnjeni so bili vsi pogoji, da je človek postal okrutno in sadistično bitje brez kančka slabe vesti.

http://www.scrapbookpages.com/DachauMemorial/Museum06.jpg

Razmislimo, kako se to dogaja dandanes. Navezujem se na svoj prejšnji prispevek O spoštovanju. Otroci se spravijo na vrstnika, ga zbadajo, trpinčijo in ponižujejo, ostali otroci pa ga pri tem podpirajo in ga spodbujajo. Ker žrtev molči, mali rabelj ni kaznovan in tako njegovo početje dobi popolnoma drugačen prizvok – saj ne počnem nič narobe. Podobno je pri odraslih, podobno pri trpinčenju živali.

http://sitemaker.umich.edu/356.dolan/files/13275045_afd171f3f0.jpg

Kakšen model torej predstavlja otroku starš, ki vsak dan poudarja, da so črnci, Srbi, Bosanci, slepi, gluhi, debeli, invalidi... manj vredni in je v redu, če jih tako tudi obravnavamo? Kakšen zgled je otroku oče, ki pretepa mamo? Kako se potemtakem še lahko čudimo nasilju in vojnam, trpinčenju in žaljenju?

O spoštovanju

Po prejšnjem prispevku, ki je bil deležen precejšnjega odziva, sem se odločila, da bom malo skrenila s te poti. Veliko se dandanes namreč govori o blogerski „slavi“, kar se mi zdi malo absurdno. Da, pišem zase in seveda za druge, vendar je slava premočan izraz. Kakorkoli, na svojem blogu ne mislim podžigati raznoraznih čudnih debat o aktualnih dogodkih, pač pa želim še naprej predajati védenje o moči naših duš, našega uma. In moje mnenje je, da to lahko kar najbolje naredim s primeri iz naše zgodovine, svojimi izkušnjami ter nenazadnje znanjem s področja človeške psihe.

Danes bom govorila o spoštovanju. Po dolgem času sem si zopet ogledala film Romana Polanskega, Pianist. Ker sem film že videla, ne samo enkrat, sem bila tokrat pozorna na druge elemente. Ne na morijo, ne na osebno tragedijo, pač pa na problem spoštovanja in ponižanja. Pojma se mi zdita ključna pri degradaciji človeka in njegovega bistva. Sta tesno povezana in soodvisna, ko namreč prenehamo spoštovati sočloveka, ko ga prenehamo dojemati kot sebi enakega, namreč ustvarjamo podlago za sramotenje. Nimamo več neke notranje prepreke, ki bi nam preprečevala razosebljenje in sramotenje ter sovraštvo. V filmu vidimo prizore ponižanja, prizore ob katerih si želimo, da jih ne bi nikdar doživeli, pa vendar pozabljamo, da smo bili vsi že vsaj enkrat v življenju žrtve, bodisi izvajalci sramotenja, ki izvira prav iz nespoštovanja. V šoli so nas zafrkavali zaradi očal, čudne pričeske, mi smo zafrkavali druge zaradi telesne višine ali teže... Pozabljali smo na dobroto ter vse pozitivne lastnosti vrstnikov, se obesili na nekaj tako banalnega, kot je telesna teža in dobili podlago za vse, kar je sledilo. Kaj smo tudi počeli pri tem? Zdravili smo svoje komplekse in tolažili svoj ego.

Tudi dandanes se srečujem s tem na vsakem koraku. Zelo lahko je človeka označiti za nekompetentnega, za malo manj dobrega in sposobnega ter malo manj vrednega spoštovanja. Tudi na fakulteti sem neprestano priča velikemu nespoštovanju profesorjev do študentov. Gledajo skozi nas in ne vidijo dobrega v nas. In kaj kmalu se proces obrne in mi začnemo podobno čutiti do njih. Nekoč slavni profesor postane medla podoba znanstvenika, ki je dušo izgubil v knjigah. In ne spoštujemo. Kako torej lahko odnesemo vse darove, ki naj bi nam jih ponujala univerzitetna izobrazba, ko profesorji ne prepoznajo svoje vloge, morda niti ne spoštujejo svojega poklica, in študenti ne čutijo nobenega spoštovanja pri ljudeh, ki bi jim morali biti vzor?

In kako majhen korak je do sramotenja. Kako hitro lahko rečemo, da je ta ali oni profesor čuden, trapast in omejen. kako hitro lahko s takšnim odnosom vplivamo na svoje delo ter vzdušje v študijski skupini. Vidim podobnost med to situacijo in drugimi, ekstremnejšimi situacijami. Vidim veliko vlogo v spoštovanju in vidim nevarnost, ki lahko vodi tudi do osebnega propada. Nespoštovanje do staršev, profesorjev – sebe. Kam gremo potem? Kakšen človek postanemo?

Prav zato se trudim spoštovati. Ker je proces dvosmeren imam namreč nekaj možnosti, da tudi pri drugih dosežem podobno. In nenazadnje profitiram tudi sama.

Kolikokrat se ustavimo in pomislimo, v kolikšni meri spoštujemo naše starše, partnerja, prijatelja? Kolikokrat pomislimo na njihove dosežke in presežke ter žrtve, ki jih je moral storiti v življenju? In kolikokrat se ustavimo in si priznamo, da ljudi, ki jih tako radi hitro sodimo ne poznamo niti tako dobro, da bi vedeli njegovo ime? Ali spoštujemo sebe?

Učenje spoštovanja je trdovraten proces, ki pa prinaša neverjetne rezultate. Spoznamo namreč da smo lahko dobri, odlični in čudoviti tudi brez degradiranja dosežkov drugih. Vidimo priložnosti v timskem delu in tlakujemo pot so nečesa boljšega, do večje povezanosti med ljudmi.

Proživljenjskost ali Zakaj si ne zaslužimo pridevnika "humani"

Na svojem blogu vedno promoviram življenje oz. se vsaj trudim to početi. Trudim se argumentirati vse razloge, ki govorijo v prid humanosti in vedenju ter mišljenju, ki je ZA življenje, ga poveličuje.

Ukvarjam se s psihologijo in prostovoljnim delom, nekoč bom plačana za to, da ljudem pomagam na raznovrstne načine, da zaščitim njihovo blagostanje in dobrobit, jim pomagam osmisliti življenje. In prav za to sem se odločila spisati sestavek o življenju, ne zgolj človeškem.

OPOMBA: Na slikah je prikazano delo človeških rok. Tudi mi smo ljudje, ista vrsta, torej smo v resnici sposobni teh dejanj. Vsi!

http://www.ushmm.org/lcmedia/photo/wlc/image/07/0756.jpg

Ne podpiram smrtne kazni, ne zagovarjam evtanazije, niti splava. Ne jem mesa, ne pobijam živali. Zgodovina nas je namreč že mnogokrat opozorila, kako zelo se lahko tako igranje s človeškim življenjem izrodi. Najprej želimo usmrtiti kriminalce, tiste ki si domnevno želijo smrti in nezaželene otroke. Kam naprej? Bomo pobijali nesposobne za delo, duševno motene, depresivne. Ljudje smo namreč v vsej svoji veličini, ki nam jo prinaša moč uma, tako ignorantski, da si skoraj ne zaslužimo oznake humani. Nismo humani, nikoli nismo bili. A upam, da nekoč bomo.

http://www.abort73.com/HTML/AbortionPictures/images/abortion-08-01.jpg

Zavedam se vseh argumentov, s katerimi zagovarjamo smrt in nehumanost, tudi sama sem bila takšna. A sem si priznala, da sem lahko drugačna, boljša, bolj človeška.

http://www.ssaa.org.au/newssaa/101-StoriesReviews/cooking/cookgoat4.jpg

Zavedam se, da sistem in institucije ne funkcionirajo, zavedam se, da nismo popolna bitja, nikakor pa ne morem sprejeti obnašanja, kakršnemu sem priča dandanes. Vidim mladino, ki ne ve, kaj je to holokavst, vidim manekenke, ki nosijo krzno, ker je lepo on ne vedo, kako so živali trpele, srečujem ljudi, ki se požvižgajo na brezdomce, mlade ženske, ki niso niti toliko odgovorne, da bi pomislile, v kaj se spuščajo s svojim življenjskim slogom. In vidim tudi ljudi, ki vse zanikajo, si zatiskajo oči in skušajo v to prepričati množice.

http://www.ansarburney.org/childrens_rights-other.html

Ne zavedamo se, da smo krhki v svojem umu, da se radi obračamo proti vetru, tja, kjer bomo profitirali mi, ne glede na posledice, ki jih bodo utrpeli drugi. Nekoga bomo ubili, kar trpi, samomor bomo storili iz samopomilovanja, splavili, ker nismo dovolj zreli in na smrt obsodili sočloveka. Meso bomo jedli, ker je dobro in nujno potrebno, krzno nosili, ker je lepo, v cirkus hodili, kar je zabaven, izvajali teste na živlaih, da bi pomagali sebi in drugim... Pa saj nismo ljudje, smo bogovi!

http://www.thinkvegan.net/media/2/antitaurina_madrid_sept_06.jpg

Prav zato si prizadevam k večjemu zavedanju med ljudmi. Zavedajmo se tega, da je naša veličin človeška narava, ne izkoriščajmo je! Zavedajmo se svoje dobrote in je ne zanemarjajmo! Zavedajmo se vrednosti življenja, saj nam je podarjeno za kratek čas. Bodimo ponosni na naravo, saj smo vendar del nje!

Zame proživljenjskost pomeni tudi odgovornost. Za svoja dejanja in splošno vedenje. Vsa dejanja. Resnica ni prijetna, pa vendar vodi k lepši prihodnosti.

http://www.moonbattery.com/archives/holocaust_corpses.jpg

Proživljnjski bodimo, mar ni vendar življenje lepo?

http://www.fcs.uga.edu/ext/ccqm/resources/index/index_img.jpg

Pekel in nebesa

Nekako klišejsko zvenita ti dve besedi, kadar ju izrečemo skupaj. Ponavadi ju razumemo v bibličnem pomenu, kot nekaj abstraktnega in domišljijskega. Pa vendar ju lahko projiciramo na tako raznovrstna področja in dimenzije, da na koncu postaneta vseobsegajoči in nesmrtni. Prav tega sem se naučila v svoji življenjski lekciji.

Pomen teh dveh pojmov sem resnično doumela, ko sem pred nekaj leti umrla. Umrla je moja osebnost, moj dotedanji jaz, vsa okolica, skratka vse, kar sem poznala. Pred tem sem svet videla v podobi pekla. Temno je bilo, prijatelje in družino sem videla kot zlobna bitja, ki mi delajo samo škodo in me potiskajo v strašljiv labirint življenja. In tako sem propadala, zapadala v depresivne epizode, napade panike in počutja brezizhodnosti. Ko sem resnično izgubila vse v kar sem verjela, prijateljstvo, ljubezen, uspeh, sem umrla. Nastala je praznina in v njej slutnja strahu, obrisi mojega prejšnjega jaza. Izginil je tudi pekel okoli mene, vse se je zbrisalo.

In tako sem začel znova, s trdim delom sem se sestavljala v takšno osebnost, kakršna sem resnično želela biti. Besno sem gradila temelje, spreminjala prepričanja, postavljala cilje in kovala načrte. Začela sem odpirati oči in ustvarjati, se premikati in ... živeti. Ko sem se ustavila in zajela sapo pa sem presenečena ugotovila, da sem stopila v nov svet, v nebesa. Obkrožali so me narava, živali, ljudje, ki so me imeli radi, sonce je zasijalo. Pobrala sem se, zmagala sem.

Šele sedaj pa pravzaprav vidim, da pekel in nebesa skrivamo predvsem v sebi. Smo oboje, angeli in demoni, dobri in slabi, konstruktivni in destruktivni. Prav zato se moramo ves čas truditi, da delamo dobro, da sledimo sebi in počnemo lepe stvari, ki nas bogatijo. Ves čas se trudimo notranja nebesa projicirati navzven in ustvarjati lepši svet. Vse je v posamezniku, posamezen človek oblikuje svojo okolico.

Ne, ne slepim se. Vem, da v meni in vseh ostalih biva esenca slabega. V vseh je nekaj uničujočega, peklenskega. Samo izbrati moramo, odpreti oči in se zagledati v angelski luči. Prav zato se štejem med zmagovalce – ustvarjam lepši jutri.

Zakaj nekateri ob navzočnosti drugih odpovejo, nekaterim pa gre celo bolje?

Morda ste se kdaj spraševali, kaj se dogaja v človeku, kadar nastopa pred občinstvom. Nenazadnje smo to doživeli že vsi, če ne drugje, v šoli med spraševanjem. Zanimivo pa je, da občinstvo včasih povzroči boljši, spet drugič pa slabši nastop. S kolegico iz faksa sva zadevo malo bolj podrobno preštudirali in ugotovili kar nekaj zanimivih dejstev, ki vam bodo morda pomagala pri nadaljnjih nastopih. Ponujem pa vam tudi preprost preizkus.

Teorije, ki zadevo razlagajo so nekako tri in s tem povezani trije modeli. Prvi model se naslanja na teorijo gona oz. evolucijo. Socialna spodbuda, boljši nastop, kadar nas kdo opazuje, naj bi bila posledica boja za obstanek. Če se je v davnini moški dobro odrezal pri lovu in je bil pri tem opazovan, si je lažje poiskal partnerko in je bilo potomstvo zaradi tega verjetnejše. Občinstvo ga je torej spodbudilo k boljši predstavi. Kaj pa socialna zavora, slabša predstava, kadar smo opazovani? Tudi tu gre za nadaljevanje vrste oz. napredek. Pri dejavnosti, ki jo obvladamo, se navadno tudi bolje odrežemo pred občinstvom, nasprotno pa je pri nalogah, ki jih opravljamo slabše. Če ne bi v preteklosti doživeli zavore pri takšnih dejavnostih, bi bila oškodovana celotna skupnost in bi bil napredek zato počasnejši. Socialna zavora torej skrbi za primerno porazdeljenost nalog in za učinkovitejše delo.

Tudi raziskave, ki so jih opravili v tem sklopu so potrdile, da dobro naučene naloge pred občinstvom opravljamo bolje, kakor če smo sami. Če pa je naloga naučena slabše, navadno pred občinstvom zatajimo. Nauk modela? Dobro naučeno snov bomo pred drugimi (profsorji, sošolci) opravili celo bolje, kot če bomo sami.

Drugi model se nanaša na strah pred vrednotenjem. Če pričakujemo slab odziv, se bomo odrezali veliko slabše, kot če bi nalogo reševali sami. Slabši nastop pa povzroči predvsem prisotnost strokovnjaka, profesorja ali pa osebe, od katere je odvisno naše nadaljnje delovanje. Če pričakujemo pozitivno vrednotenje, kar pomeni, da smo v osnovi prepričani v naše znanje, se tudi predstava bistveno izboljša. Gre za nadgradnjo prvega modela – spet je v ospredju pojem obvladanja naloge.

Tretji model pa se ukvarja s socialno preobremenjenostjo. Kadar nalogo opravljamo ob navzočnosti drugih velikokrat ne vemo, na kaj naj se osredotočimo, na nalogo ali na moteče dejavnike (luči, hrup, prisotnost drugih). Razumljivo je torej, da nas bo to dekoncentriralo, kaj pa če nas spodbudi? V primeru motečih dejavnikov iz okolja ter hkratnem opravljanju naloge, je naš kratkotrajni spomin zelo obremenjen in lahko hitro odpove. Naloge, ki jih obvladamo postanejo avtomatizirane in preidejo na naslednjo stopnjo pomnjenja – dolgoročni spomin. Znano je, da avtomatizirane naloge opravljamo slabše, če se jim miselno pretirano posvečamo, zato moteči elementi tu pomagajo. Ker se posvečamo njim in zapolnimo kratkotrajni spomin, lahko dobro naučeno nalogo opravimo z manj napakami, kakor če bi bilo motečih elementov manj. Zopet isti nauk: dobro naučena naloga je ključ do uspešnega nastopa.

Tudi moje izkušnje to potrjujejo, lahko pa se prepričate tudi sami. Naredite poskus. Napišite listo besed (kakih 10 ali 25) in se jih dobro naučite. Nato jih najprej skušajte ponoviti ob prerisovanju kakega lika iz okolja, nato pa čisto sami, brez dodatnih dejavnosti. V mojem primeru sem ponovila več besed, ko sem zraven prerisovala. Če stvar preslikamo na družbeno situacijo, se zgodi podobno.

LITERATURA:

Baron, R.S., Moore, D. in Sanders, G.S. (1978). Distraciton as a source of drive in social facilitation research. Journal of personality and social psychology, 36 (8), 816-824.

Bečaj, J. (1997). Temelji socialnega vplivanja. Ljubljanja, FF.

Bečaj, J. (2006). Zapiski s predavanj. Študijsko gradivo. Ljubljana, FF.

Buck, R., Losow, J., Murphy, M. in Costanzo, P. (1992). Social Facilitation and Inhibition of Emotional Expression and Communication. Journal of Personality and Social Psychology,63 (6), 962-968.

Geen, R.G in Gange, J.J. (1977). Drive theory of social facilitation: twelve years of theory and research. Psychological Bulletin, 84 (6), 1267-1288.

Herman, P. C:, Roth, D. in Polivy, J. (2003). Effects of the Presence of Others on Food Intake: A Normative Interpretation. Psychological Bulletin, 129 (6), 873-886.

Matlin, M. W. in Zajonc, R. B. (1968). Social facilitation of word associations. Journal of Personality and Social Psychology, 10 (4), 455-460.

Sanders, G.S. in Baron, R.S. (1975). The motivating effect of distraction on task performance. Journal of personality and social psychology, 32, (6), 956-963.

Zajonc, R.B. in Sales, S.M. (1968). Social facilitation of dominant and subordinate responses.

Zajonc, R.B., Wolosin, R.J., Wolosin, M.A. in Loh, W.D. (1968). Social facilitation and imitation in group risk-taking.

Mauthausen, taborišče groze

Že zadnjič sem obljubila, da bom nekaj več besed namenila matičnemu taborišču Mauthausna – Ljubelj. Gre za koncentracijsko taborišče Mauthausen, ki se nahaja približno 20 kilometrov vzhodno od mesta Linz.

Komandant taborišča je bil Franz Ziereis, po rodu iz Münchna. Enotam SS se je pridružil zgodaj, že leta 1936 in imel tako dovolj časa, da se je vzpenjal po lestvici navzgor. Sodeloval je pri okupaciji Avstrije, leta 1938, delal v koncentracijskem taborišču Buchenwald in bil leta 1939 premeščen v Mauthausen, kjer je ostal do osvoboditve, leta 1945. Takrat je s svojo ženo pobegnil, a so ga ameriške čete zajele in ga med poskusom pobega ranile. Po tem, ko je umrl v bolnici v Gusnu, so ga bivši jetniki simbolično obesili na žično ograjo v taborišču Gusen 1.

(http://herramientas.blogsome.com/2006/08/10/espanoles-victimas-del-horror-nazi/)

Taborišče je imelo 49 stalnih podružnic in nekaj začasnih, pri tem pa je bil najokrutnejši kompleks podružnic Gusen 1, 2 in 3. Med leti 1938 in 1945, je bilo v Mauthausnu zaprtih okoli 195000 ljudi. Jetniki so bili večinoma kriminalci, politični zaporniki in komunisti. Poleg njih so grozote taborišča preživljali tudi Romi, akademiki (njih so smatrali kot največjo grožnjo), duhovniki, vojni ujetniki in jetniki judovskega rodu. Leta 1945 so iz vzhodnih taborišč, zaradi bližanja ruske fronte, prepeljali okoli 20 000 jetnikov. Tako so transporti prihajali iz Lublina, Auschwitza, Bergen-Belsna, Sachsenhausna, Ravensbrücka in Gross-Rosna.

Poleg vseh teh podatkov, ki pričajo o velikem obsegu taboriščnega sistema, je bil Muthausen tudi prizorišče okrutnih medicinskih poskusov in vsakodnevnega mučenja. V namene slednjega, so stražarji izumljali vedno nove in vedno bolj brutalne metode.

Poskusi, ki so jih opravljali so bili naslednji: testiranje različnih novih zdravil proti tuberkolozi (zaradi posledic je večina jetnikov umrla), za potrebe Rajha so preparirali človeške glave (danes na ogled v taboriščnem muzeju), študije možganskih tkiv in podobno. Najpogostejše metode mučenja so bile naslednje: utopitve v manjših sodovih, tuširanje do smrti (jetnike so najprej izpostavili mrzli vodi in jih nato postavili na mraz ali pa so jih oblivali z ledeno mrzlo vodo, dokler niso v mukah izdihnili), obešanje (jetnike so za roke obesili na drevesa, pri čemer so jim roke zvezali na hrbtu), metanje s pečine v bližnjem kamnolomu in smrtonosne injekcije.

Fotografije iz taborišča sem si sposodila iz TE SPLETNE STRANI, razen, če pod njo ni objavljen URL naslov.