Mauthausen - Ljubelj (Pass Süd)

Pri brskanju po internetu sem opazila, kako zelo slaba je ponudba kvalitetnih, z informacijami založenih spletnih strani o različnih, malo bolj resnih tematikah. Med drugim sem opazila tudi, da je edino koncentracijsko taborišče na področju današnje Slovenije, Mauthausen – Ljubelj (Pass Süd), omenjen le bežno, v povezavi z lokalnimi občinskimi portali in članki različnih spletnih časopisov.

Prav iz tega razloga sem se o njem odločila napisati nekaj več in kasneje, predvidoma aprila, objaviti tudi konkretnejše informacije. Takrat imam namreč v načrtu malo bolj strokoven obisk prizorišča in pogovor s preživelim taboriščnikom. Do tedaj pa sledeče informacije.

Podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen se nahaja blizu Podljubelja, ob magistralni cesti, po kateri se peljemo proti prelazu in mejnemu prehodu Ljubelj. Prizorišče je danes spremenjeno v spominski park, blizu sta tudi spominska soba (ki pa je bila vsakič, ko sem obiskala spominski park zaprta) in spomenik žrtvam. Taborišče je razdeljeno na dve enoti, prva je na slovenski strani (Pass Süd) in druga na avstrijski strani (Pass Nord). Primarna naloga taborišča je bila priskrbeti delovno silo, ki bi v najkrajšem možnem času naredila predor skozi Karavanke za potrebe vojaške oskrbe nemške vojske. Delavnik jetnikov je tako znašal deset ur trdega dela na dan.

Okoli taborišča so bili postavljeni štirje stražni stražni stolpi za esesovske stražarje, na delu pa so to vlogo pogosto dodeljevali t.i. Sonderkommandu oz. Kapojem (večinoma nemški zaporniki, obsojeni zaradi kriminalnih dejanj). Stolpe in bodečo žico okoli taborišča so postavili prvi interniranci, kasneje pa so sledile še bivalne barake, kopalnica, bolnišnica in prostori za enote SS.

Internirance so v podružnico prepeljali iz matičnega taborišča, leta 1943. Večinoma je šlo za politične zapornike italijanskega, francoskega, belgijskega, ruskega, poljskega in slovenskega rodu, sicer pa so prihajali iz kar petnajstih držav. Stari so bili večinoma od 20 do 40 let. Kljub vsem naporom, nečloveškim razmeram in surovemu ravnanju esesovskih stražarjev, so imeli interniranci vsaj to srečo, da lokalno prebivalstvo ni gledalo proč. Jetnike so oskrbovali s cigaretami, pošto in hrano. Taborišče na začetku ni imelo krematorije. Tega so na obrobju postavili kasneje, zaradi pogostih smrti na delovišču, zaradi posledic mučenja, slabe prehrane in mraza (zgovoren je podatek, da je bil poseben bunker namenjen mučenju zapornikov). V njem so sežgali trupla štiridesetih internirancev, pred tem pa so trupla vozili v matično taborišče, v tamkajšnje krematorije. V strahotnih razmerah je umrlo nekaj sto ljudi. Jetnike, ki niso bili več sposobni za delo so usmrtili zdravniki z injekcijami, tiste pa, ki so skušali zbežati in so bili ujeti, so ustrelili.

Naslednji prispevek bo govoril o izvornem taborišču.

Organizacije za prostovoljno delo v tujini

Mladi pogosto iščemo nove , ki bi nam utegnile koristiti pri iskanju kariere in tudi sicer v življenju. Zakaj torej ne bi teh želja združili še s koristnim delom in pomagali ljudem po svetu, ki se soočajo s strahotnim pomanjkanjem in so veseli vsake pomoči. O prostovoljnem delu v Sloveniji sem že govorila, danes pa se osredotočam na prostovoljstvo v tujini. O lastnih izkušnjah za enkrat še ne morem poročati, prepričana pa sem, da bo tudi do tega kmalu prišlo.

Zelo zanimiva organizacija, ki izvira iz Slovenije je EDIRISA. Deluje v Afriki in je od svojega začetka razširila delovanje še na mnoga druga področja (poleg prostovoljstva). Na spletni strani lahko spremljate izkušnje prostovoljcev, ki delajo v Edirisinem centru v Ugandi in jih kontaktirate, če vas tovrstno delo zanima.

Za vse, ki vas zanima prostovoljno delo v Afriki, je na voljo nekaj spletnih naslovov, ki vam nudijo različne informacije in napotke v zvezi z delom v Afriki. Najpogosteje se mladi prostovoljci odločajo za Voluntariat, ki se sicer ukvarja tudi s prostovoljnim delom drugod po svetu.

Misijonsko središče Slovenije v Ljubljani

Društvo Humanitas

Društvo Afriški center, Trubarjeva 39, Ljubljana, e-naslov: teja.kuk@volja.net

Volunteer Africa

Še nekaj naslovov za tiste, ki vas zanima prostovoljno delo drugod po svetu:

Voluntariat

MIC

Globalna mreža prostovoljnega dela

Svetovni prostovoljci

Svetovni kažipot prostovoljnega dela

Akcija za združen svet

Delo v tujini

Prostovoljno delo preko spleta

Volunteer abroad

Dodatno motivacijo za tovrstno delo lahko poiščete tudi na spletni strani Toma Križnarja, in se prepričate, da vas svet potrebuje, kot tudi vi njega!

Zakaj smo tako radi žrtve?

Pomislimo malo, kolikokrat v življenju smo se postavili v vlogo nedolžne žrtve in se smilili samim sebi. Prevečkrat! Zakaj je tako fino biti žrtev in zakaj nihče ne prizna, da je bil v življenju kdaj tudi rabelj?

Tolažbe, darilca, lepe in sladke besede... Vseh teh ugodnosti so deležne žrtve. Naenkrat se svet vrti okoli njih in njihove nesreče. Seveda, ko pa je najlažje vreči puško v koruzo, se predati in upati na koga, ki se nas bo usmilil in potrdil, kako zelo ubogi smo. In tako krivimo sistem, prijatelja, ki nas je izdal, profesorja, ki nam je dal slabo oceno, starše, ki nas ne razumejo, značaje ljudi, ki nas obkrožajo.

Bistvo pa je prav v moči. Notranji moči in naporu, ki ga zahteva vloga zmagovalca. Človeka, ki se upira slabim izkušnjam, ki se po padcu pobere in je ponosen nase. Delo ne obstaja zgolj na fizični in akademski ravni, pač pa ogromno truda in dela zahteva tudi naša duševnost. Težko je samemu sebi priznati, da je za svojo nesrečo kriv sam, da si sam koplje luknjo, da se sam obremenjuje z nepomembnimi stvarmi. Najlažje je krivdo zvaliti na koga drugega. To je nenazadnje v človeški naravi, kot je v njej tudi občutek lasne dobrote, ki jo prevečkrat dosegamo z dejanji, ki prizadenejo druge.

Svoja dejanja, četudi slaba, pogosto označujemo kot potrebna, neizogibna in jih včasih celo okitimo s pozitivnim predznakom. „Moral sem ga udariti, sicer...“ „Če bi povedal, bi bil reva.“ „Od doma sem jo poslal v njeno dobro.“ Nikoli pa ne pomislimo, da v takšnih dejanjih kdaj tudi uživamo. Ker nam to daje občutek moči. Rabelj je močan, v njegovih rokah so življenjske usode. In vsako, še tako majhno dejanje, ki ga zunanji opazovalci označujemo kot slabo, pripomore k občutku večvrednosti. Ko drugim povzročamo trpljenje, se namreč nehote povzpnemo nadnje. Žrtve pa nam to dovolijo, s tem ko krivijo rablje in prelagajo odgovornost, nekako padejo stopnjo nižje.

Vse to je preprosto v človekovi naravi, Radi smo močni, radi smo vsemogočni. In to po liniji najmanjšega odpora, ne glede na pot, ki jo uberemo.

Pa vendar pozabljamo, kaj je tista resnična moč, ki se tudi skriva v nas. Samo bistvo ljudi. V tem da presežemo koščke primitivne narave, ki so nam jo podarili predniki. Tisti predniki, ki so tekom dolge zgodovine morili, zastrahovali in se prepuščali usodi. Njihovo dediščino moramo in smo jo sposobni izničiti. Kar je naporno, to je tista težja pot. Kako biti v resnici dober, ne žrtev ne rabelj? Le zakaj bi se morali čutiti dolžne prevzema katere od teh vlog? Sama sem si na ti dve vprašanji odgovorila nekako takole:

Delati dobra dejanja, čutiti usmiljenje in spoštovanje, pomagati tudi tistim, ki si na prvi pogled tega ne zaslužijo. Kako zelo težko in morda tudi utopično je to! Si predstavljate? Nič več opravljanja, nič več izgovorov – vsak dan jih je poln! In prav s tem se izognemo rablju (ker delamo dobro) in žrtvi (ker sprejemamo odgovornost za lastno življenje). Jaz grdim na tem, sleherni dan. Trudim se in upam, da mi bo nekega dne resnično uspelo. A danes sem še zelo oddaljena od tega cilja.

Utopično? Morda, a zakaj ne bi vsaj poskusili?

Kako do lepše prihodnosti (motivacija za učenje)

Velikokrat se srečujemo z vprašanjem motivacije, posebno v šolah. Že v osnovni šoli se sprašujemo, kaj nam bodo vsi tisti brezvezni predmeti koristili v življenju. Vsak učenec se slej ko prej sreča z vprašanjem motivacije. Zakaj bi se učili?

Izbrala sem nekaj citatov in osebne izkušnje, ki utegnejo komu pomagati pri samomotivaciji oz. pri iskanju smisla za učenje in šolanje.

Vincent Lombardi pravi, da nam je dano telo, ki lahko prenese marsikaj, le naš um je treba prepričati v dejanja. Proč torej z izgovori, da ne zmoremo, da nismo sposobni in se prepričajmo v naše zmožnosti. Nenazadnje imamo veliko dokazov, ki dokazujejo, da smo sposobni marsičesa. Na športnih tekmovanjih nas v to prepričajo rezultati, v šoli pa dobre ocene. Tudi če so redke, to pomeni, da imamo v sebi zmožnost za doseganje boljših rezultatov. Na tem mestu bi dodala še analizo. Analizirajte, razčlenite, zakaj vam ne uspeva in skušajte za svoje rezultate prevzeti odgovornost. Zakaj sem dobil slabo oceno? Ker se nisem učil.

Nelson Mandela je ob neki priložnosti izjavil, da umetnost življenja ni v tem, da nikoli ne pademo, pač pa da se po padcu znamo pobrati. Vsaka izkušnja nas nekaj nauči, vsak poraz nam da določene smernice, ki jih lahko naslednjič popravimo in ne ponovimo napake. Če smo se torej za prvi test neuspešno učili tako, da smo gradivo brali, to očitno ni dovolj. Naslednjič lahko poskusimo s kako drugo tehniko, izpiski recimo. Na ta način lahko poiščete ustrezen način učenja, tisti, ki VAM najbolj odgovarja.

Stephen Covey pravi, da je največje tveganje tveganje netveganega življenja. Če to prenesem na učenje. Strah pred slabo oceno, strahovi pred previsokimi cilji in neuspehom lahko ohromita naše resnične zmožnosti. Samo poskusiti je treba, zbrati pogum in sredstva ter se cilja lotiti. Kako lahko sicer vemo, da zmoremo, da smo močni?

Za Marka Twaina ni bolj žalostnega pogleda kot je pogled na mladega pesimista. Torej glavo pokonci, poskušajte se vsak dan vsaj enkrat iz srca nasmejati, uživati v svojih malih radostih, pomislite na jutri, na prihodnost, ki jo lahko samo VI obarvate svetlo. Z možnostjo izobrazbe, ki vam je podarjena, samo izkoristiti jo je potrebno. Mladost ima namreč veliko prednost – še veliko časa imamo izboljšati svoje navade in graditi za prihodnost.

Psiholog William James nam polaga na srce, naj damo sanjam prosto pot, jih kar najbolje nahranimo in opazujemo, kakšno energijo nam lahko podarijo. Postavimo si torej cilje, brez omejitev in oklevanj. Nato se vprašajmo, kaj je potrebno storiti za dosego naših ciljev in sanj. Potrebno je delati, za naše sanje, za naš uspeh in lepši jutri. Slabe ocene in želja po študiju medicine? Kako torej od tod? Zvišati je potrebno ocene. Kako? Pri tem se je dobro vprašati, zakaj so sploh slabe. Se ne znamo učiti, smo se učili premalo? Ko torej odgovorimo na ta vprašanja, lahko popravimo prejšnje napake in se trudimo ocene zvišati.

In še nekaj nasvetov: Ne učite se za starše, za učitelje, za dobre ocene in za denar ob koncu leta. Učite se zase in za svoje sanje. Učite se za svojo prihodnost, takšno kakršno ste si zamislili. Le kaj bi lahko bil tehten razlog, da ne bi poskusili? Jaz ga ne vidim. Verjemite, nič ni nemogoče!

V upanju, da sem komu vsaj kanček pomagala pri motivaciji za učenje, vas vse lepo pozdravljam!