Nezadovoljni s svojim življenjem? Spremenimo ga!

Končno sem se tudi jaz vprašala, katera psihološka šola mi je najbolj blizu oz. je najbliže mojim stališčem in prepričanjem, zanimanjem in raziskovalnemu delu. Našla sem svoj odgovor, ki ga bom v tem prispevku skušala predstaviti in morda koga navdihniti k premisleku in samorefleksiji.

Moje zanimanje za obnašanje človeka v nenavadnih situacijah, njegovi čustveni odziv, osebnostna rast, prevzemanje odgovornosti in lastne življenjske izkušnje so me pripeljali do humanistične psihologije, katere predstavnik je, med drugimi, tudi Viktor Frankl. Teorija, ki jo je izdelal se imenuje Teorija življenjskega smisla.

Bistvo teorije je smisel, osmišljanje lastnega življenja, prevzemanje odgovornosti. Človek je namreč svobodno bitje, kar pomeni tudi, da je odgovorno. Izvorni motiv vsakega človeka je težnja po smislu in prav smiselnostna motivacija je avtonomna. To pomeni, da se bomo lahko počutili nezapolnjene, brez volje in nemočne kljub bogastvu, izobilju hrane, ugledu in slavi. Nasprotno pa se bomo lahko počutili zapolnjene kljub fizičnemu trpljenju, deprivaciji in ponižanju. Zaradi avtonomnosti težnja po smislu odtehta vse druge motive.

Na osnovi teh predpostavk je Frankl razvil tudi smer psihoterapije, logoterapijo. Človeku, ki je izgubil življenjski smisel pomaga, da ga sam ponovno odkrije, terapevt mu pri tem samo pomaga. Tako skuša posameznikovo življenje osmisliti, spremeniti njegova stališča (ki so ga privedla do duševne praznine) in pomagati, da prevzame odgovornost za svoje življenje. Vse to vodi k ponovnemu rojstvu, vsaj jaz sem zadevo občutila na ta način. Z nobeno drugo besedo ne bi mogla življenjskega preobrata opisati bolje in natančneje – postala sem drugi, prenovljeni človek. In to sem dosegla povsem spontano, po popolnem padcu in razočaranju nad sabo. Tudi Frankl pravi, da lahko smisel najdemo v trpljenju in padcih (saj poznate izrek, da je za učinkovito življenjsko lekcijo včasih potrebno pasti na popolno dno).

Tako sem spremenila svoja stališča in postala delovna, empatična in čustvena oseba, prevzela sem odgovornost za svoje neuspehe in razočaranja ter si postavila cilje. Pod svojim katastrofalnim načinom življenja sem potegnila črto in začela znova. In delovalo je, kot je delovalo že pri mnogih. Dejansko sem bila deležna vprašanj, kaj se je zgodilo z mano, kako sem se lahko tako spremenila. To nas uči, da resnično lahko spremenimo svoje življenje na bolje, se izognemo temnim in pesimističnim pogledom na lastno prihodnost in naredimo nekaj za svoj lepši jutri. A zakaj bi čakali na popolno katastrofo, ko vendar lahko ukrepamo že sedaj.

Vedno poudarjam, kako pomembno je prevzemanje odgovornosti, kako ključnega pomena je, da za svoje napake ne obtožujemo drugih in ne iščemo namišljenega krivca. Prav to je najtežje, saj nas vendar vsepovsod učijo, da smo odvisni od genov, okolja, medijev, družine... Pa vendar je to samo grešni kozel in dobra krinka, da sebe razbremenimo odgovornosti.

Tudi v šoli se jasno kaže povezava med uspehom in stališči posameznika. Je šola nujno zlo in prepreka, ali pa priložnost, most do lepe prihodnosti in dar, ki nam nudi izobraževanje. Kako je lahko za slabo oceno kriv samo profesor, če se učenec ni učil, če je taktiziral in upal na čudež?

Vse je torej v smislu, samo najti ga moramo, sami, s prijatelji, s pomočjo terapevta. Odločitev je vedno naša in za to odločitev vedno nosimo breme odgovornosti.

Življenje je izbrisana vrednota

Zadnjič sva se z bratrancem pogovarjala o razlogih, zakaj je lahko prišlo do takšne norije, kakršna se je dogajala med drugo svetovno vojno na evropskih tleh. Da, se pozna, da sva iz iste družine. :)

Bil je mnenja, da je vsega kriva vzgoja, zgodnje programiranje, da človek do sočloveka ne čuti ničesar več, kakor v normalnih razmerah čutimo do komarja. Tisti ljudje, ki pa so začeli z vsem tem, oni so bili možje z vizijo.

S tem se nisem mogla strinjati, zato sem se vprašala, kje so meje. Kdaj smemo in kdaj ne smemo prečkati meje, kjer MI odločamo o tujem življenju. Nenazadnje imamo smrtno kazen, splav, evtanazijo... In vse to legalno (v nekaterih državah). Po analizi lastnih prepričanj in tez o človeku in družbi sem prišla do naslednjih zaključkov.

Ne smemo je prečkati! Kdo smo, da lahko sodimo o življenju in smrti soljudi? Smo bogovi, vemo kaj več od drugih? Ali pa smo nadnaravni, superpametni in vsemogočni? Vsak upravičen uboj lahko pelje do situacije, ki me tako obseda. Tudi ta se je začela z evtanazijo in pripeljala do največjega genocida v zgodovini Evrope. In še vedno slišim ljudi, ki zagovarjajo poboje „ničvrednih“ ljudi, invalidov, duševno bolnih, ki ne koristijo družbi in napredku. Zame se napredek konča, ko človek sočloveku vzame življenje. Fraze, kakršna je „Končajmo vendar človekovo trpljenje,“ me ne gane. Kaj pa imamo na tem svetu drugega, ki bi bilo več vredno in bolj sveto kot je življenje.

Pomislite vendar.

Večkrat sem že omenila, da verjamem v človekovo pragmatično vedenje in njegovo ubogljivost, ki je blago rečeno grozljiva. In če to združim z zakonskim dovoljevanjem ubijanja... Potem sem si odgovorila na vprašanje, zakaj do takšnih situacij in dogodkov, kakršen je bil holokavst, prihaja. Življenje je preprosto izbrisana vrednota. Ni je na seznamu. Kolikokrat pomislimo, da smo lahko zadovoljni, da sploh imamo privilegij bivanja na tem planetu? Večina nikoli. Zato so lepote prezrte, zato uničujemo naravo in zato ubijamo ljudi in živali.

In po vsem tem si še upamo trditi, da smo humani.

Zakaj pišem o HOLOKAVSTU?

Veliko sem razmišljala o komentarju, ki ga je Kopriva napisala o prispevku „Vezani afekti kot posledica boja za obstanek v koncentracijskih taboriščih“.

Glasi se takole: „Ok-razumem,da te holokavst zanima zaradi študija ali prebujanja človeške zavesti,toda menim,da bi lahko počasi pričela s temami,ki so aktualnejše in nič manj pereče!Holokavst je žal le ena večjih sramot nasilja nad Človekom,katerih prisotnost je v različnih oblikah in žal v nič manjšem obsegu,prisotna tu in zdaj! Nasilje nad ženskami v vojnah se je razširilo čez vso mero. Množična posilstva so postala sistematično orožje v vojni. Povrh vsega so ženske med vojno zaradi fizičnih in ekonomskih razlogov prisiljene, da se vdajo prostituciji. Včasih je to edini način, da poskrbijo za osnovne življenjske potrebe svojih družin. Vojna pa ženske prizadene tudi na druge načine – ženske in otroci predstavljajo večino beguncev in notranje razseljenih oseb (osebe, ki so morale pobegniti iz svojih domov, a ostajajo znotraj meja lastne države)....Bosna,genocid v Kongu 94... „

Razmišljala sem, kako bi lahko najbolj jasno opredelila svoje prepričanje in razlago, zakaj se ukvarjam s holokavstom in zakaj je večina mojih prispevkov na blogu posvečenih prav tej tematiki. Odgovor sem našla danes, ko sem naletela na TA video, več o njem pa si več lahko preberete tudi na TEJ spletni strani. Gre za skepticizem, za dvom in potvarjanje zgodovine. Nek fant se odpravi v Evropo „raziskovat“, kaj se je v resnici dogajalo na prizorišču največjega masovnega pomora v zgodovini človeštva. In tako „raziskuje“, niza „dejstva“ in dvomi v vse. Zgrozila sem se in našla odgovor na vprašanje, zakaj pišem o tem.

Še vedno se najdejo ljudje, ki dvomijo v holokavst, ki pravijo, da so koncentracijska taborišča laž, ki ne priznavajo dokumentacije, pričevanj in zgodovinskih dejstev, ki nenazadnje zanikajo pravo naravo človeštva. Na svetovnem spletu mrgoli spletnih strani, ki naivneže obmetavajo z lažnimi podatki in tako mečejo še večji madež na nas, ljudi. Pogoreli smo že takrat, sedaj to počnemo znova. O tem sem že pisala v TEM prispevku.

Zakaj torej pišem o tem? V upanju, da bo brezpredmetnih dvomov vedno manj, da bo zgodovina naša učiteljica in bo morda manj ljudi obsojenih na ponavljajočo se zgodovino. A kaj, ko smo ljudje tako čudoviti, da niti sebi niti drugim ne moremo priznati, da se v nas vedno skriva nekaj temnejšega, ali pa vsaj madež preteklosti. Nenazadnje smo del človeštva, smo potomci preteklosti, pripadniki vrste, ki je te zločine zagrešila. Ignoranca, naivnost, objestnost – vse to so vzroki za našo nečlovečnost. In najlažje se jim je predati. Kar! Da bo čez nekaj desetletij nova BrinovaJagoda lahko pisala o ljudeh, morilcih in zgodovini, ki se ne bi smela nikoli ponoviti.

In za konec še citat bivšega esesovskega stražarja v Auschwitzu, Oskarja Gröninga, ki je v nekem dokumentarcu vztrajno zanikal krivdo, poudarjal, da nima nikakršne slabe vesti in da ni delal nič napačnega. Na koncu pa je temu pridal:

„I see it as my task, now at my age, to face up to these things that I experienced and to oppose the Holocaust deniers who claim that Auschwitz never happened. And that's why I am here today. Because I want to tell those deniers: I have seen the gas chambers, I have seen the crematoria, I have seen the burning pits - and I want you to believe me that these atrocities happened. I was there.“

Je spolno tipično vedenje naučeno?

Pogosto v medijih slišimo debate o spolni neenakosti, o diskriminaciji in razlikami med spoloma.

Naj na začetku opredelim moje mnenje o spolni (ne)enakosti. Menim namreč, da je neenakost spola nekaj običajnega, celo potrebnega za obstoje nekaterih ključnih vidikov naših življenj, vseeno pa je šlo poudarjanje te neenakosti nekoliko predaleč, preraslo je v neenakovrednost in posledično tudi diskriminacijo.

Pojavlja pa se tudi vprašanje, od kod spolno ločevanje? Smo se svojih spolnih vlog naučili, ali so nam prirojene? Koliko odstotkov individualnih razlik lahko razložimo s spolom? Odkrila sem kar nekaj razlag in zanimivih odgovorov na zgornja vprašanja.

Različni avtorji navajajo, da le 10 % individualnih razlik med otroci lahko razložimo s spolom, ostalo pa z drugimi dejavniki: zaznavne, spominske, miselne, jezikovne sposobnosti, vzorci navezanosti in empatičnega vedenja, socializiranost...

Veliko vlogo v psihologiji spolov igrajo spolni stereotipi, torej verjetje o tem, kaj je za posamezni spol tipično. Rezultati nekaterih raziskav so pokazali, da so moški stereotipi bolj rigidni od ženskih, da se torej moški pogosteje in bolj dosledno vedejo stereotipno, ko pride do vprašanja spolov, da pa se oboji vedemo stereotipno vsaj pri ločevanju dejavnosti na tipične moške in tipične ženske.

Odrasli se do otrok že zelo zgodaj vedemo stereotipno, že v obdobju dojenčka. Pri interakciji z dojenčki nam veliko pove opredelitev dojenčkovega spola, kar so ugotavljali v eni izmed raziskav. Odrasli, ki so se igrali z dojenčki in so jim prej povedali, katerega spola je, so pri vzpostavitvi stika pogosteje izbirali spolno tipične igrače in so stik navezali razmeroma hitro. Še bolj zanimive so bile reakcije, ko odraslim niso povedali, katerega spola je dojenček. Ženske so v tem primeru potrebovale več časa za vzpostavitev stika, moški pa so se počutili zelo nelagodno pri interakciji z otrokom. Oboji so se v danem primeru spontano odločili, katerega spola je otrok in se z njim igrali v skladu s to odločitvijo. To kaže, kako močno vlogi ima spol že v zelo zgodnjih stikih med odraslimi in otroci.

Tudi otroci se že zelo zgodaj obnašajo stereotipno, otroci, stari od 3 do 6 let imajo celo močnejše stereotipe od odraslih. Za oba spola je recimo značilno, da svojemu spolu pripisujejo bolj pozitivne lastnosti. Že zgodaj se naučijo katera dejavnost je tipična za določen spol in tudi vedenje prilagajajo tem spoznanjem.

Seveda pa se tudi na tem področju pojavljajo različni odgovori na vprašanje, zakaj prihaja do takšnih razlik in kako jih teoretsko pojasniti. Teorija učenja recimo pravi, da se spolno tipičnega vedenja naučimo skozi procese ojačevanja (nagrajevanje spolno ustreznega vedenja), socialne teorije učenja pravijo, da otroci posnemajo odrasle in vrstnike v njihovih spolnih vlogah, itd.

V nekaterih raziskavah pa so vseeno ugotovili, da vsega spolno tipičnega vedenja ni moč pojasniti zgolj z učenjem in socialnimi dejavniki, pač pa na interakcijo odraslih z otroki vpliva tudi samo vedenje otrok. Vzrok različnega vedenja odraslih do otrok je torej vedenje otrok samih, na primer stopnja aktivnosti oz. interakcijski cilji, razlike v temperamentu, itd.

Razlik torej ne moremo razložiti samo z učenjem ali samo s prirojenimi razlikami, pač pa s kombinacijo obeh dejavnikov. Vseeno pa se postavlja nadaljnje vprašanje, v kolikšni meri je od zgodnjega poudarjanja spolno tipičnega vedenja odvisna kasnejša spolna diskriminacija. Sama menim, da se to razlikuje od posameznika do posameznika. Spolno ločevanje brez prisotnosti različnih vrst negativnih vplivov in modelov segregacije in diskriminacije ne more imeti negativnega vpliva.

Tudi tu se jasno vidi, kako močan vpliv imamo odrasli na otroke že v najbolj zgodnih letih življenja. Vidimo lahko, kako strašanske napake lahko zagrešimo in v kako veliki meri lahko vplivamo na osebnost malčka in kasneje odraslega. Že samo negativni modeli, ki jih otroci posnemajo imajo lahko katastrofalne posledice. Že pri tako banalni stvari kot je spol, prihaja do velikih razlik, kaj šele na drugih področjih, recimo posnemanju agresivnih modelov vedenja.