"Zakaj pa imaš to črno luknjo v steni nad mizo, mami?" sem kot malčica vprašala mamo, ki je imela nad svojo pisalno mizo v službi obešeno Titovo sliko. V temno kovino ulit relief okrogle oblike se mi je namreč vedno zdel podoben nekakšni skrivnostni črni luknji, ki je ne razumem in je ne morem videti na tak način, kot jo vidijo drugi. Vsi vidijo pomembnega strica, velikega moža in krasno osebo, jaz pa le... luknjo. In ta luknja je bila vrh vsega še strašna, ko je tako zevala nad glavo moje drage mamice.
In res se mi Tito še danes zdi podoben tej skrivnostni črnini nad mamino mizo. Nisem doživela pionirstva, štafet mladosti in Titovih obiskov. Sem otrok kasnejše generacije, ki se je o Titu učila le iz zvezkov, učbenikov in časopisov. Kdo sem torej jaz, da sodim o človeku, da si izmišljam predstave o njem, ko pa je vse tako medlo, porazgubljeno in abstraktno?
Najbrž se prava podoba te skrivnostne slike izriše šele, če jo gledaš s pravimi očmi. S takšnimi, ki vedo reč ali dve o preteklem času, ki so videle to in ono iz polpretekle zgodovine, moje oči pa so drugačne.
Verjetno je važno, s katerega zornega kota gledaš "črno luknjo". Morda z leve, ali pač z desne, ko si namreč majhen in gledaš to čudo navzgor, vse deluje strašno, skrivnostno in nedojemljivo.
In s kakšno svetlobo mora biti osvetljena slika? Morda z lučjo upanja, s katero je ta pomembni stric osvetljeval življenja mojih in verjetno tudi vaših staršev. Ali pa s turobno sivo svetlobo, ki je svetila tistim, ki jim ta stric ni naredil nič dobrega.
Titov obraz bo zame vedno nekaj skrivnostnega, črna luknja v kateri se izgublja prenekatera zgodba naših staršev. Slika s stoterimi interpretacijami in razlagami o njenem pomenu. Zame, za otroka ki ne vidi s pravimi očmi, od spodaj navzgor, pa bo ta slika le abstraktna umetnina polpretekle zgodovine.
In res se mi Tito še danes zdi podoben tej skrivnostni črnini nad mamino mizo. Nisem doživela pionirstva, štafet mladosti in Titovih obiskov. Sem otrok kasnejše generacije, ki se je o Titu učila le iz zvezkov, učbenikov in časopisov. Kdo sem torej jaz, da sodim o človeku, da si izmišljam predstave o njem, ko pa je vse tako medlo, porazgubljeno in abstraktno?
Najbrž se prava podoba te skrivnostne slike izriše šele, če jo gledaš s pravimi očmi. S takšnimi, ki vedo reč ali dve o preteklem času, ki so videle to in ono iz polpretekle zgodovine, moje oči pa so drugačne.
Verjetno je važno, s katerega zornega kota gledaš "črno luknjo". Morda z leve, ali pač z desne, ko si namreč majhen in gledaš to čudo navzgor, vse deluje strašno, skrivnostno in nedojemljivo.
In s kakšno svetlobo mora biti osvetljena slika? Morda z lučjo upanja, s katero je ta pomembni stric osvetljeval življenja mojih in verjetno tudi vaših staršev. Ali pa s turobno sivo svetlobo, ki je svetila tistim, ki jim ta stric ni naredil nič dobrega.
Titov obraz bo zame vedno nekaj skrivnostnega, črna luknja v kateri se izgublja prenekatera zgodba naših staršev. Slika s stoterimi interpretacijami in razlagami o njenem pomenu. Zame, za otroka ki ne vidi s pravimi očmi, od spodaj navzgor, pa bo ta slika le abstraktna umetnina polpretekle zgodovine.
Powered by ScribeFire.
5 komentarji:
Sicer sem precej apolitičen, vendar mi je všeč razmišljanje zgornjega prispevka ter stil pisanja.
je govora o sliki, o Titovem obrazu ali Titu?
Zares dolgočasno se je takole ponavljati... Ni moj problem, da človek (bralec?) ne razume prenesenega pomena. :)Sicer pa, razlago prepuščam vsakemu posamezniku - je bolj zabavno. :)
Agapetos, me veseli, da ti je prispevek všeč.;)
pa saj (vsaj približno) razumem ta preneseni pomen, ampak preskakovanje med omenjenimi - sliko, obrazom, osebo - je moteče in zmede bralca. Ker ravno zaradi morebitnih interpretacij razgubi pomen.
Zdravo!
Čudno, men je pa to besedilo dobro razumljivo... Hja, Tito name ni imel ravno dosti vpliva, mnenja si pa nočim ustvariti na podlagi govoric drugih...
PS: zelo dober način pisanja imaš!
Prijeten vikend...Aljaž
Objavite komentar