Da, res. Na sprehodu v naravi sem v bleščečem soncu videla, kako so se tla po mojimi nogami obarvala živo vijolično. Zamislila sem se nad svojo pokvarjeno dušo, nad tem, kolikokrat ne vidim dejanskosti, ker so moje misli preveč oskrunjene zaradi mnogih let poskušanja videti, kar naj bi bilo "resnično". Asfalt je siv.
Zame ni več siv. Vidim ga vijolično. Moje oči ga vidijo takšnega in ni mi mar, če v stotih knjigah piše, da je siv.
Drevesa so bila posuta s cekini, zlatimi in lesketajočimi. Vse je bilo nenadoma tako pravljično in... moje. Takoj ko sem odmislila vsa pravila, ki jih imam nekje v podzavesti in začela gledati s srcem, je bil ves svet tako domač in nepokvarjen, tako moj. Dojela se, zakaj tolikokrat ne razumem drugih, zakaj ne morem gledati z drugačnega zornega kota. Ker prevelikokrat gledam zgolj z umom. Le zakaj bi izključila svoje srce? Ker me tako učijo drugi, ki si želijo ukalupljenih in vklenjenih duš.
Vsa leta učenja, študija, izobraževanja so tako učinkovito opravila čiščenje mojega srca, da niti to ni več rdeče, pač pa sivo. Ali pa je bilo sivo, dokler nisem doumela, da je zame zopet lahko rdeče, polno posebnih prostorčkov za posebne ljudi.
Kaj nam daje pravico do sodb o zmotah in iluzijah? Knjige v katerih nas prepričujejo, da to in ono ne obstaja? Ljudje s titulami, ki nas učijo, da je resnično zgolj dokazljivo? In kaj pravzaprav pomeni "dokazljivo"? Vesela sem, da se lahko izobražujem, ampak odslej bom to počela z določeno rezervo. Z dvomom, ki je pravzaprav razumljiv in nujen. V redu, velja ta in oni zakon - a kaj bi se zgodilo, če bi bilo drugače? Kaj bi se zgodilo, če bi Einstein verjel Newtonu?
NE! Zame bo asfalt vijoličen in drevesih bodo odslej vsako jesen vabljivi barvni cekini. In jaz bom kraljična svojega sveta, moje rdeče srce bo bilo za vse ljubljene in vse pozabljene.
Technorati Tags: Moje misli
Zame ni več siv. Vidim ga vijolično. Moje oči ga vidijo takšnega in ni mi mar, če v stotih knjigah piše, da je siv.
Drevesa so bila posuta s cekini, zlatimi in lesketajočimi. Vse je bilo nenadoma tako pravljično in... moje. Takoj ko sem odmislila vsa pravila, ki jih imam nekje v podzavesti in začela gledati s srcem, je bil ves svet tako domač in nepokvarjen, tako moj. Dojela se, zakaj tolikokrat ne razumem drugih, zakaj ne morem gledati z drugačnega zornega kota. Ker prevelikokrat gledam zgolj z umom. Le zakaj bi izključila svoje srce? Ker me tako učijo drugi, ki si želijo ukalupljenih in vklenjenih duš.
Vsa leta učenja, študija, izobraževanja so tako učinkovito opravila čiščenje mojega srca, da niti to ni več rdeče, pač pa sivo. Ali pa je bilo sivo, dokler nisem doumela, da je zame zopet lahko rdeče, polno posebnih prostorčkov za posebne ljudi.
Kaj nam daje pravico do sodb o zmotah in iluzijah? Knjige v katerih nas prepričujejo, da to in ono ne obstaja? Ljudje s titulami, ki nas učijo, da je resnično zgolj dokazljivo? In kaj pravzaprav pomeni "dokazljivo"? Vesela sem, da se lahko izobražujem, ampak odslej bom to počela z določeno rezervo. Z dvomom, ki je pravzaprav razumljiv in nujen. V redu, velja ta in oni zakon - a kaj bi se zgodilo, če bi bilo drugače? Kaj bi se zgodilo, če bi Einstein verjel Newtonu?
NE! Zame bo asfalt vijoličen in drevesih bodo odslej vsako jesen vabljivi barvni cekini. In jaz bom kraljična svojega sveta, moje rdeče srce bo bilo za vse ljubljene in vse pozabljene.
Technorati Tags: Moje misli
Powered by ScribeFire.
14 komentarji:
Ah, svet, od kod praznina tvoja! :) Tole je pa zame eden najboljših zapisov na tvojem blogu. To razmišljanje nosi velik potencial. Instinktivno sledi yogijskemu načelu shunyate (praznine), ki v bistvu pravi, da je ves svet brezobličen v odsotnosti karakteristik. Um pa je tisti, ki ga obarva z (raz)ločevanjem. Moja draga Brinova Jagoda, tvoja duša ni pokvarjena, kajti atman je vedno čist in veder. Ego je tisti, ki je umazan in burka gladino tvojega jezera.
"Le zakaj bi izključila svoje srce? Ker me tako učijo drugi, ki si želijo ukalupljenih in vklenjenih duš."
- Pazi, kaj govoriš. Preberi si tole! :-D
Ojoj, ojoj... No ja - saj vsi vemo, da je okoli sebe veliko lažje imeti kalupe. :)
Sicer mi pa ogromno pomeni tvoj komentar. Hvala, Agapetos.
Naj ti bo prijetno vijoličen! Pa miške tudi. (Saj so tudi one za večino ljudi sive?) Da le belih ne boš gledala. ;)
Nekoliko neprijetno zna biti takrat, ko to svojo "resnico" skušaš dopovedati drugemu. Ko boš naprimer svojemu dragemu rekla: Podaj mi tisto rdečo brisačo, on pa v celem kupu ne bo videl nič rdečega. Niti podobnega nič. Boš morala kar sama ponjo, ali pa uporabiti običajni, "dokazljivi" izraz.
Bin, pa saj ni neprijetno. prav zabavno zna biti. :) Preizkušeno.
Prav "agapetovski" blog si nam podarila, lep zapis, tudi sam velikokrat tako razmišljam.:)
Hvala, Šejtan, tvoje mnenje mi veliko pomeni. :)
Všeč mi je ta vpis, všeč mi je, kako razmišljaš, všeč mi je, ker imaš svet rada in si ga narediš lepšega. V besedah najdem veliko stvari, ki so sicer skrite.
Naj bo svet vijoličen in drevesa polna cekinov!
LP, Winter Child
Hvala, Winter Child. me veseli, da ti je zapis blizu.
Lep večer!
Realnosti je toliko kot je živih bitij. Vsak vidi svet s svojimi očmi in srcem... Ej, ne dovoli, da ti še sivijo srce!
PS: si bila slučajno včeraj nekaj minut do osmih na troli številka 1?
Hvala, Aljažek! Sem začela aktivni odpor. :)
Drugače pa čisto možno, da sem bila na troli, ja. Zalepljena kakor sem te pa na žalost nisem opazila. Drugič me pocukaj za rokav!
prej včasih sem večkrat skočla pogledat na tvoj blog. do zdajle pa je kar minilo...
ta zapis je ful presenetil. kar smejala (veselila) sem se zravn. go girl! ;)
Čestitam, draga BrinovaJagoda! Tako blizu, tako blizu si mi s tem lepim zapisom. Vijolična kot najvišja barva.
Polno sončnih cekinov v očeh in rdečega utripanja ti želim, objem in topel pozdrav obema,
Al
Pravila, pravila ... Tovrstna pravila oz. bolje rečeno poimenovanja si je človek "izmislil" oz. jih določil zaradi lažjega sporazumevanja. Če bi Einstein verjel Newtonu ti tega ne bi zdaj pisala, zgodovina bi šla malo drugače, zakoni fizike pa bi bili isti, saj človek nima vpliva nanje. Pravzprav je tudi to, le pripomoček za razumevanje narave.
Ne razumem pa, kako ti je lahko izobraževanje prebarvalo srce. Saj je bistvo učenja učenje razumevanja in ne učenja splošno privzetih poimenovanj.
In ravno pri psihologiji je resnično tudi nedokazljivo. Sicer gre pa tu res samo za vprašanje tehnike. Resnično je drugače postavka za nekaj, kar lahko "otipljemo" (z mislimi), se lahko podpremo na to. Sodbe o zmotah in iluzijah so današnja filozofija oz. prepričanje resnično ravno toliko kot vera v Boga ali dušo.
Um in t.i. srce pa sta tako močno povezani stvari, da ne razumem, kako lahko rečeš, da bom zdaj pa gledala s srcem. Saj si se do zdaj na vsako stvar odzvala s čustvi. Človek ni stroj. Kolikor razumem pomeni gledati s srcem le vrednotiti stvari s čustvi, ampak ta tvoja odločitev bazira na umu. Ker sta ta dva pojma neločljivo povezana. Kaj pa so čustva brez uma? V mislih vse obstaja, v dejanskosti pa ne; o neobstoječem pa je nesmiselno razmišljati.
Al, hvala!
Spira*la, hvala, si me v dobro voljo spravila. :)
alfabetagama, zanimivo, kako lahko povsem osebnoizpovedni vpis postane za koga nekaj tako duhomornega. :) Na prenesene pa kar tako pozabljamo, prav zabavno. :)
Objavite komentar