Razmišljanja in Veliki vrh (2088 m)

Izlet na Veliki vrh je bil zame poln razmišljanj. O sebi, svojem življenju in poti, po kateri stopam. Zanimivo, kako me planine in narava vedno pripravijo do samorefleksije in kritičnega pogleda na dejanja in okolico, ki je navadno niti ne opazim.

Pot sva z Agapetosom pričela v Podljubelju in se z avtom pripeljala do kmetije Matizovec. Zanimivo, da BrinovaJagoda, domačinka, ni vedela, kje bi ta Matizovec bil. Kaj sploh vem o svoji okolici? To, da mi je večino časa neverjetno nadležna in ji zaradi nekaj negativnih izkušenj niti nisem dala priložnosti... Včasih sem želela svoj domači kraj zatajiti, se skriti nekje drugje, kjer je lepše in prijaznejše, danes pa vse bolj spoznavam, da sem ponosna nanj. Trudim se in spoznavam vse lepote, ki jih skriva. In sem presenečena.

Pri Matizovcu sva se začela vzpenjati po mehki gozdni poti do planine Kofce. Nanjo imam prav smešne spomine, ko sva se z očetom nekoč odpravila na kislo mleko in žgance. Težko me je krotil, že tedaj nisem bila zgled mirnega otročaja, in naenkrat sem priletela v topel in dišeč kravji drekec, velik ravno toliko, da me je umazal od glave do peta. Ah... Tako kot danes, prav pasti moram v drek, da spoznam, kako lepo mi je bilo prej in mi lahko spet postane. Smo mar vsi taki? Moramo zadeti dno, da spoznamo, kako srečni smo pravzaprav lahko?
Zanimiv par zrelih let nama je na planini nudil prijetno družbo, ko sva se odločila, da pot nadaljujeva do Velikega vrha. Vzpenjati se, stremeti za ciljem in ga ves čas videti pred sabo. Vrh je pravzaprav ves čas na dosegu roke, pa se je vseeno potrebno potruditi, da ga dosežeš. Kot se je potrebno truditi v vsakodnevnem življenju. Moja glava je vedno polna ciljev, bližnjih, daljnih, vedno jih imam pred sabo, pa vendar je do njih še strma pot. Pot zaradi katere nemalokrat cilj izgubi pravi pomen.

Tudi tokrat so naju spremljale kavke, radovedna gorska bitja, ki navdušujejo s svojimi letalskimi akrobacijami. Na prvi pogled se zdijo naivne, ko tako brezskrbno posegajo po grižljajih, ki jim jih namenjajo planinci. Se ne zavedajo, da smo ljudje plenilci? Ali pa smo sami naivni, ko jih imamo za tako nevedne?

In vrh! Vetroven, mogočen in prečudovit. Kot vsi cilji. Vedno, ko ga dosežeš, se zaveš, da bi rad osvojil še sosednjega, še malo težjega in višjega. Prepiha te do kosti, ko iščeš pravo pot in te hkrati navdušuje z lepotami. Krut je in neizprosen v svoji moči. Ponuja ti razgled, ki zapira sapo in te sili v nadaljnje podvige. Od Triglava, do Storžiča, od enega mogočnega vrha do drugega.

Takšna razmišljanja so mi polnila glavo, ko sem s svojim dragim občudovala planinski raj.

Opomba: Avtorja vseh slik sva Agapetos in moja malenkost.