Spoštujmo starejše! Kdo pa bo spoštoval mlade?

O spoštovanju sem sicer že pisala, a na malo drugačen način. Danes se bom posvetila medgeneracijski problematiki in mostovih, ki jih še vedno ne znamo vzpostaviti. Nekaj mojih misli in osebnih prepričanj. Moram kar takoj napisati, da ne želim pridigati ali pa pametovati (glede na reke hude krvi, ki se v tem času prelivajo glede tega).

Čeprav imamo tu, na eDnevniku glede tega drugačne izkušnje in med seboj lepo sodelujemo, se celo spoznavamo v živo in si izmenjujemo lepe misli, v vsakdanjem življenju temu pogostokrat ni tako. Že samo danes sem imela tri izkušnje v katerih sem se počutila nekako „manjšo“, čutila sem, da me ne spoštujejo. Na postaji me je starejša gospa povprašala za številko neke trole. Prijazno sem ji odgovorila, se nasmehnila, ona pa se je samo obrnila in šla. Brez hvala, brez hvaležnosti. V konzorciju mi je prodajalka kupljeno knjigo domala vrgla v obraz, brez hvala, brez na svidenje. V troli odstopim sedež, brez hvala, brez nasmeha.

Lahko se vam zdi, da sem pretirano pikolovska in ošabna, ker za malenkosti pričakujem hvaležnost, pa vendar. Že od rojstva me učijo, naj spoštujem starejše. In jih, z leti sem se naučila spoštovati vse ljudi, opažam pa, da nikjer ni ne duha ne sluha o spoštovanju mladih. Učili so me tudi olike, čeprav danes opažam veliko ljudi, ki je očitno ne pozna (tudi starejše).

Nekako sem predpostavila, da spoštovanje večinoma izhaja iz izkušenj. Človeka spoštujemo zaradi njegovega dela, izkušenj, dosežkov. Kaj pa če bi začeli ljudi spoštovati zaradi potencialov in truda? Mladi veliko obetajo, veliko se trudijo, imajo ogromne potenciale. Drugo vprašanje je seveda, če jih izkoriščajo. Vseeno pa je tudi to osnova za spoštovanje. In to lahko še razširjamo in na koncu spoštujemo človeka že za to, ker je človek, ker ima dostojanstvo in nam je vsaj v osnovi enak.

Sem torej za to, da otroke prenehamo pitati z rekom „Spoštuj starejše“ in učimo preprosto spoštovati. Na srce nam polagajo, naj se trudimo razumeti starejše zaradi teh in onih težav, omejitev in neodprtosti, obenem pa od starejših v bistvu nihče ne pričakuje, da bo razumel in upošteval mlajše. Most je torej zgrajen le do polovice. In preden ga bomo lahko prečkali z roko ob roki, bo preteklo še precej časa. Dokler ne bomo dojeli, da tudi mladi ogromno prispevajo družbi in bodočnosti.