Prenehajmo živeti v sivini!

Petega maja bo na sporedu film The Gray Zone. Tematika: Sonderkommando v taborišču Auschwitz.

Prispevek pa je bolj kot recenziji namenjen razmišljanju o početju, opisanem v filmu. Posebna enota zapornikov, Sonderkommando, je bila v taboriščih smrti zaposlena v krematorijih. Pomagali so pri sežigu, pri procesu zaplinjevanja... Običajno jim je bilo namenjeno zgolj štiri mesece življenja, čeprav so bili dobro preskrbljeni (obilni obroki, alkohol, cigarete). Zakaj samo štiri? Ker so vedeli preveč in bi lahko ogrozili izvedbo dokončne rešitve.

Tako kot v filmu pa se tudi meni postavlja vprašanje, zakaj in kako so zmogli takšno delo? Kako je mogoče človeka prepričati, da pomaga pri procesu morjenja, kljub vedenju, da bo tudi sam kmalu umrl? Zaradi temeljne volje – volje po preživetju, ne glede na ceno.

Ljudje kot roboti koljemo sočloveka, kot roboti pomagamo pri krivicah in to je razlog, da do krivic prihaja. Kaj bi se namreč zgodilo, če naenkrat ne bi bili več tako pasivni in vase zaverovani? Kaj bi se zgodilo, če bi delali dobro, poskušali prerasti ostanke naše primarne narave? Nenazadnje nam je bilo dano darilo razuma, ki s seboj prinaša tudi odgovornost. Veliko breme, imenovano človečnost.

Kam je izginila v taboriščih smrti? Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje zavračali pomoč pri največjem poboju v zgodovini človeštva? Bi bilo vse to še mogoče? Ne vem, nihče ne more vedeti. Dejstvo je namreč, da se svojih resničnih zmožnosti, potencialov ne zavedamo. Niti malo. Ne zavedamo se niti dobrih, niti slabih. Vse to se ponavadi pokaže šele v okoliščinah, ki od nas zahtevajo skrajno odločitev. Se bomo ravnali humano ali ne? Bomo podlegli svojim gonom ali bomo storili nekaj, kar jih presega, kar presega prvobitnost človeške duše? Vse to se povezuje z mojimi prejšnjimi prispevki, ko pišem, da bi resnično morali večkrat opomniti, kakšno moč nosimo v sebi. Da nismo zgolj številke in lahko prispevamo k spremembam, kakšnim je druga stvar.

Vsa naša pasivnost in pragmatika izhajata iz volje po preživetju (kdor se prilagodi, preživi, čeprav drugi trpijo in umirajo) ter sta hkrati nosilki vsega hudega. Kaj bi bil Hitler brez pasivne črede, ki je živela nekaj boljšega zase? Kaj bi vso zlo tega sveta, če ne bi bilo ljudi, ki bi ga dovoljevali, tudi s tem ko gledamo stran.

Neverjetno, kaj lahko stori človeška roka! Da bi se le večkrat zavedala svojih dobrih lastnosti in moči, da jih uresniči.