Tokratni prispevek sta navdihnila dva izleta, ki sem ju opravila ta teden, en kolesarski, drug planinski. Besna sem in žalostna, zato bom čustva izlila kar javno.
Včeraj sem se s kolesom podala v Preddvor. Čudovit dan, prelep prvi del poti, ne preveč naporna vožnja. Vso idilo pa so uničili brezglavi vozniki osebnih avtomobilov in tovornjakov, ki se jim očitno zdi, da so naše ceste dirkališča. Koga brigajo kolesarji in pešci, ki naj bi bili enakovredni udeleženci v prometu? Arogantne ksihte tako videvam vsakič, ko se s kolesom odpravim na kak izlet in se mi dogaja, da vozniki trobijo, žugajo skozi okno in pospešujejo prav v trenutku, ko peljejo mimo kolesarjev. Res smo počasnejši in zahtevamo tiste pol metra prostora, kar pa še ne pomeni, da bi radi svoj konec dočakali na cesti, pod avtom. Sicer pa tudi nekateri pešci ne poznajo olike in se ob približujočem avtu ali kolesarju niti umaknejo ne in potem čudno gledajo, če prosiš za malo prostora. Naj še kdo reče, da majhne vasice niso zaplankane glede tega, izkušnje govorijo drugače. Kolesarska etika pa je tako ali tako na psu. Če te človek pozdravi, mu menda odzdraviš, ne? In ne gledaš kot tele v nova vrata.
In še o tem, kako se naše planine spreminjajo v parkirišča. Danes sem se odpravila na Bistriško planino uživat v miru in spokojni naravi. In vzpon je bil res tak, ker sem se ga lotila po manj znani lovski poti. Na vrhu pa me pričaka kup avtomobilov, parkiranih po dolgem in počez, kot bi prišla v BTC. Grozljivka se je nadaljevala, ko sem na poti navzdol srečevala ljudi, ki so brez kakršnega koli obzira divjali navkreber in so čudno gledali peščico planincev, ki se je v gore odpravila peš. Ja, res smo čudni, pravi fenomeni! Ob poti parkirani avti vseh mogočih znamk, barv... ki so kvarili naravo. Kot jo kvarijo papirčki po tleh in neolikanost nekaterih planincev. Menda je tudi ta etika na psu.
In še sporočilo za vse, ki se v planine odpravljate z avtom in tiste, ki mislite, da ste v prometu sami in mislite,da boga držite za jajca (šoferji, pešci in kolesarji, da ne bo pomote) – K*** vas gleda!
9 komentarji:
Tudi sam sem bil presenečen včeraj, ko sem šel na Ojstrico. Zjutran ob 6.00 je bilo nekaj avtov, ob 13.00 ko sva šla domov je bilo pa čisto vse polno. Skozi celo Logarsko so bili avti ob cesti parkirani. Pešci in kolesarji si pa hodili sredi ceste, da sva se ravno z 20km/h peljala. Z vrha Ojstrice so se pa samo ljudje slišali, pa še kamor sem pogledal, sem jih videl... Groza...mir, spokojnost, živali...ničesar, samo ljudje!
Se popolnoma strinjam. Ko grem kam s kolesom, se probam čimbolj izogibati glavnim cestam, ker le tako lahko uživam v vožnji.
Glede parkiranja v hribih, pa tudi ne zastopim ljudi. Sem podobno doživel nekaj dni nazaj, ko sem se odpravil na Storžič. In, da ne rečem, da se nekateri pripeljejo celo do doma pod Storžičom, spijejo pijačo in se odpeljejo nazaj v dolino.
Lepo ti pokvarijo prijeten izlet v še lepšo naravo.
Zanimivo - z izjemo nekaj norcev, ki se jih najde povsod načeloma nimam tezžav pri kolesarjenju - pa sem šel in na Jezersko in v Preddvor, Krško in Most na Soči. Skupna lastnost - ovinki in ozka cesta - še sem živ in nikol doživel večjih pretresov glede tega.
Kar se pa parkiranja tiče - jah seveda smo vsi zelo komot - pelješ se dokler gre. In vsakič ugotoviš da gre še malo. Moje mnenje - ok dokler je to gozdna cesta - ne pa da rineš potem še nekam naprej - sem pa vsekakor za bolj omejen dovoz v triglavski narodni park
Jap, ljudje znamo uničiti še tako lepe trenutke.Sklep? Samo še poti, ki niso dostopne z avtom! In so po možnosti nekoliko manj poznane. Tudi pri kolesarjenju...
Ja, fenomen je to, da se v planine pripelješ z avtom kar do doma, spiješ tisti čaj ali kaj močnejšega in greš z avtom nazaj. Kaj je pravzaprav to? Instant hribolazenje? Meni gre na kozlanje!
:)
zelo dobro napisano,še posebej mi je padlo sporočilo na koncu prispevka...kratko in jedrnato
K*** vas gleda!
Živjo, prvič pišem komentar k blogu, vendar ga redno berem in je zanimivo branje.
Sam sem iz Bele krajne in pri nas nimamo teh problemov in mislim, da lahko kar z veliko gotovostjo to trdim, saj sem prevozil vse naše ceste že neštetokrat, ker je Bela krajna dokaj majhna. Škoda, da je na vašem koncu tako, bi se treba kdaj peljat ob Kolpi za kanček miru.
Ti, spet težim, nemorem iz kože:)
Lahko nas kaj potipkaš po eDeju, vseeno, kaj takšnega, kar se ti zdi vredno omeniti.Ni nujno, da nas čisto zapustiš.Zelo mučno je gledati prijaatelje(z bloga), kako odhajajo, pa čeprav so le virtualni.
Lep pozdrav torej,
riddle adams
Zadnji stavek pove vse. Še najbolj pa leti to na voznike težke kategorije, ki se rojevajo kot gobe po dežju.
Sicer pa kolo...še posebej, če je kakšna odmaknjena tura. Jih je pa res treba že iskat. Folk vse zvoha in potem navali narod.
Šejtan, potem bo pa treba prit k vam kolesarit. ;) Hvala za komentar!
O, riddle... Hvala za tvoje besede. Si me kar malo razveselil. Saj redno spremljan eDnevnik in zanimive bloge (tudi tvojega). Upam, da se še kaj oglasiš!
Sekundek, potem nimam samo jaz občutka, da je takšnih norcev vse več. Posebno mladih. In potem se čudijo, da je na cestah toliko mrtvih! Ah, odmaknjene ture, prava redkost - če se ne da z avtom, pa pojdimo divjat z motorjem.
Objavite komentar