Bil je dan spomina na osvoboditev koncentracijskega taborišča Mauthausen. 62 obletnica dne, ko so mnogi po dolgih letih muke, nečloveških razmer in ponižanj znova doživeli svobodo. Tudi jaz in Agapetos sva ta poseben dan preživela pod Ljubeljem, čeprav ne na spominski slovesnosti. Svoja doživetja bom opisala v današnjem prispevku, podkrepljenim s fotografijami.
Pod Ljubelj sva se odpravila s kolesom, po ovinkih, po cesti, ki je nekoč pomenila vse kaj drugega kot izhodišče za sobotni izlet. Prav po tej cesti so namreč mnogi prispeli v edino koncentracijsko taborišče na slovenskih tleh, podružnico zloglasnega Mauthausna. Visoke gore, ki dajejo občutek zavetja so kar naenkrat postale opozorilni stebri grozot, ki so se dogajale na slikovitem travniku pod Ljubeljem. Neverjetna narava je izgubila smisel, ko so mnogi izgubljali življenja, ko so dan za dnem stradali in se borili za osnovno človeško dostojanstvo. Vso pot sem doživljala nekaj simboličnega, čuden občutek poistovetenja z žrtvijo. S trpljenjem, z vsem tistim, česar si niti zamisliti ne znam.
Med sprehodom po spominskem parku, travniku na katerem so nekoč stale barake, stražni stolpi in poslopja esesovcev, sem stopila v koprive. In se pritoževala, in se smilila sama sebi in bila osredotočena na pekoč občutek. In pozabila, da stojim na tleh, kjer so nekoč ljudem brez anestezije rezali roke in noge in jih stradali do smrti. Patetično! Pritoževala sem se nad utrujenostjo na kraju, kjer je tudi Agapetosov prednik garal 12 ali več ur na dan. Nisem mislila, da je kaj takega mogoče, pa vendarle je. Še en opomnik, da sem človek, bitje ki tako zelo rado pozablja.
V spomin se mi je vtisnil tudi grozljiv zvok konj, ki so se pasli na bližnjem travniku, prav tam, kjer so trupla izmučenih zapornikov odnašali v krematorij. Konji so grozljivo rezgetali, tepli so se, se borili za teritorij, napadali drug drugega, midva pa sva stopala po stopnicah do jame, kjer so brezimna človeška bitja spreminjali v pepel. Grozljiva simbolika, ki se me je dotaknila. Jetniki so se borili vsak dan, kričali so, jokali, trpeli in umirali. Stražarji so izkazovali svojo prevlado, mnoge so krohotaje poslali v smrt in se na zabavali ter popivali. Vse to zame ponazarja tisti rezget.
Pričakovala sem čustvene izpade z moje strani, pa sem doživela nekaj, kar me je presenetilo, občutila sem gnev, jezo, bes! Po proslavi so za gosti ostali venci, nageljni in številne sveče, poleg tega pa tudi papirčki na tleh, v stavbi, kjer je bila nekoč kopalnica, kjer je zmrzovalo prenekatero sestradano telo pa je kraljeval velik kravji iztrebek. Ker je spominski park obenem tudi pašnik. Ker so stavbe, ki svarijo in opominjajo, občasno zavetišče in stranišče krav. Rada imam živali, a te resnično ne sodijo v spominski park žrtvam koncentracijskega taborišča. Mar ljudje res nimamo sramu? Se je res tako težko vživeti v trpljenje sočloveka in izkazati vsej tej kalvariji kanček spoštovanja?
Sonce je že počasi zahajalo, gore so postale mrakobne in mrzel veter je pozdravljal večer, ko sva obrnila hrbet igrišču smrti in se popeljala nazaj v svet pozabljivih ljudi, katerih največja skrb je vsakodnevno smiljenje samim sebi. V svet ljudi, ki so svobodni.
Opomba: Avtor vseh fotografij je Agapetos.
0 komentarji:
Objavite komentar