Ne pogrešamo le Madeleine McCann!

Zadnje čase veliko poslušamo in beremo o domnevno ugrabljeni deklici Madeleine McCann. Zares tragična zgodba nas je vse prizadela in sprožila pravo obsesijo po celotni Evropi in tudi drugod po svetu. Vsi, vključno z mano, si želimo, da se zadeve razjasnijo in da se kalvarija konča - srečno.

Jaz pa se ob vsem tem spominjam vseh drugih ugrabljenih in pogrešanih otrok, katerih zgodbe in fotografije ostanejo po prvem članku v časopisu pozabljene. Mislim na podobne tragedije, ki se dogajajo vsako sekundo in jim nihče ne posveča pozornosti. In mislim na otroke, katerih starši niso tako premožni, da bi si lahko privoščili vso publiciteto. Koliko revnih otrok je še vedno pogrešanih nam mediji ne povedo, ker niso zanimivi. Ker v ozadju ni ničesar dvoumnega in privlačnega. Ker ti otroci ne bi dvignili branosti oziroma gledanosti.

Ob vsem pompu so se mediji povsem preusmerili na starše, na ljudi, ki sodelujejo v iskanju, na spore med Britanijo in Portugalsko. Kaj pa mala Maddie? Mala Maddie sama po sebi ne skrbi za naklade in ni tako zanimiva za medijske pošasti. Mala Maddie bije bitke z drugačnimi pošastmi.

Zanima me, če bi se tako zavzeli za revnega otroka z družbenega roba. Za priseljenčka, za malega Roma. Za otroka s starši, ki niso tako domiselni in morda niti nimajo priložnosti, da bi svojo zgodbo razširili po svetu.

Je že tako, da najbrž potrebujemo neko ikono, neko rdečo nit novic in neko tragično zgodbo nad katero se lahko dnevno naslajamo. Želodec se mi obrača ob tem, ko pa vsi vemo koliko podobnih zgodb se odvija prav v tem trenutku in nihče niti s prstom ne migne.

Nič nimam proti družini McCann, želim le poudariti kako hinavski znamo biti ljudje in kako hitro pozabimo ali pa želimo pozabiti. Želim poudariti krvoločnost medijev in želim se spomniti vseh tistih, ki ostajajo pogrešani.