Mauthausen - Ljubelj (Pass Süd)

Pri brskanju po internetu sem opazila, kako zelo slaba je ponudba kvalitetnih, z informacijami založenih spletnih strani o različnih, malo bolj resnih tematikah. Med drugim sem opazila tudi, da je edino koncentracijsko taborišče na področju današnje Slovenije, Mauthausen – Ljubelj (Pass Süd), omenjen le bežno, v povezavi z lokalnimi občinskimi portali in članki različnih spletnih časopisov.

Prav iz tega razloga sem se o njem odločila napisati nekaj več in kasneje, predvidoma aprila, objaviti tudi konkretnejše informacije. Takrat imam namreč v načrtu malo bolj strokoven obisk prizorišča in pogovor s preživelim taboriščnikom. Do tedaj pa sledeče informacije.

Podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen se nahaja blizu Podljubelja, ob magistralni cesti, po kateri se peljemo proti prelazu in mejnemu prehodu Ljubelj. Prizorišče je danes spremenjeno v spominski park, blizu sta tudi spominska soba (ki pa je bila vsakič, ko sem obiskala spominski park zaprta) in spomenik žrtvam. Taborišče je razdeljeno na dve enoti, prva je na slovenski strani (Pass Süd) in druga na avstrijski strani (Pass Nord). Primarna naloga taborišča je bila priskrbeti delovno silo, ki bi v najkrajšem možnem času naredila predor skozi Karavanke za potrebe vojaške oskrbe nemške vojske. Delavnik jetnikov je tako znašal deset ur trdega dela na dan.

Okoli taborišča so bili postavljeni štirje stražni stražni stolpi za esesovske stražarje, na delu pa so to vlogo pogosto dodeljevali t.i. Sonderkommandu oz. Kapojem (večinoma nemški zaporniki, obsojeni zaradi kriminalnih dejanj). Stolpe in bodečo žico okoli taborišča so postavili prvi interniranci, kasneje pa so sledile še bivalne barake, kopalnica, bolnišnica in prostori za enote SS.

Internirance so v podružnico prepeljali iz matičnega taborišča, leta 1943. Večinoma je šlo za politične zapornike italijanskega, francoskega, belgijskega, ruskega, poljskega in slovenskega rodu, sicer pa so prihajali iz kar petnajstih držav. Stari so bili večinoma od 20 do 40 let. Kljub vsem naporom, nečloveškim razmeram in surovemu ravnanju esesovskih stražarjev, so imeli interniranci vsaj to srečo, da lokalno prebivalstvo ni gledalo proč. Jetnike so oskrbovali s cigaretami, pošto in hrano. Taborišče na začetku ni imelo krematorije. Tega so na obrobju postavili kasneje, zaradi pogostih smrti na delovišču, zaradi posledic mučenja, slabe prehrane in mraza (zgovoren je podatek, da je bil poseben bunker namenjen mučenju zapornikov). V njem so sežgali trupla štiridesetih internirancev, pred tem pa so trupla vozili v matično taborišče, v tamkajšnje krematorije. V strahotnih razmerah je umrlo nekaj sto ljudi. Jetnike, ki niso bili več sposobni za delo so usmrtili zdravniki z injekcijami, tiste pa, ki so skušali zbežati in so bili ujeti, so ustrelili.

Naslednji prispevek bo govoril o izvornem taborišču.