Bohinj skozi oči mlade prostovoljke

Pred časom smo preživeli čudovit vikend v Bohinju, biseru Triglavskega narodnega parka. Poletnega tabora se je udeležilo 13 otrok, od tega 4 deklice, ter 5 spremljevalk in vodja Mladinskega centra.

Odpravili smo se ob devetih zjutraj, vse po načrtih in brez zamud, v Bistrici pobrali... mene, ter jo mahnili v Bohinj. Spremljalo nas je sonce, ki je nadobudnim otrokom obljubljalo kopanje. Prispeli približno uro kasneje, se porazdelili po sobah, z malo težavami uredili postelje ter bili že nared za prvi pohod. Korita reke Mostnice ter ogled slapu Voje. Za male korake kar zajeten kos poti, ki je bil temu primerno tudi obarvan. Še preden smo prišli do table, ki je označevala sotesko, je mladina že vzdihovala, jamrala in se pritoževala. Najbolj všeč mi je bil komentar na začetku poti:″ Gremo nazaj, folk bo umrl!″ Pa smo šli vseeno naprej in se prebijali po ozkih poteh, skakljali čez korenine, si pomagali, se pogovarjali in kmalu ugotovili, da je pot pravzaprav zelo zanimiva. In nato presenečenje, dramatičen preobrat:″Gremo naprej no, k je lepo, pa me zanima.″

Malo manj utrujena skupinica je šla naprej, z mojim spremstvom seveda, ko smo na makadamski poti srečali jezdeca in ga ustavili, povprašali o konju, nato pa nam je prijazni fant ponudil kratko ježo. Dva pogumna fanta sta naredila krog, bila navdušena, nato pa so za nami prisopihali še ostali. Čas, da nadaljujemo. Vidno utrujeni ter lačni, žejni smo se med dežnimi kapljicami prebijali do slapu. Ker pa je ura kazala trikrat toliko, kot bi morala po načrtih, smo se raje odpravili nazaj. Da ja ne bi zamudili težko pričakovane večerje. Ja, ja, hodili smo štiri ure, pa vseeno nismo dočakali cilja. Izmučeni smo se nato utaborili na obali jezera, pogumni so poskakali v vodo, ki je bila vse prej kot topla. Pa to mladino ni niti malo motilo in so uživali v čofotanju.

Zvečer smo povečerjali (kapa dol kuharjem) in se na igrišču poigrali (ko nam je končno uspelo sestaviti idealne ekipe), nato pa nas je naša Melita razveselila z darilci in priznanji za udeležbo na taboru. Vsak je dobil knjigo ter nekaj malenkosti, ki so nam polepšale večer. In je padla še ideja o nočnem sprehodu ter sladoledu. Spremljevalke smo upale, da bo sprehod pomagal pri uspavanju živahnih mulčkov, pa smo se zmotile, zaspali so šele okoli pol enih zjutraj.

In drugi dan. Izmozgane spremljevalke, živahni otroci. Zopet odličen zajtrk ter pohod, ki pa se ga nisem udeležila. Čas sem namreč izkoristila za popravljanje starih grehov iz faksa. Ko so se je brigada vrnila smo z nekaj težavami spakirali ter pokosili, nato pa je spet sledilo plavanje, igra z žogo ter počitek (uganite kdo je počival). Otroci so me zopet presenetili, ko je kar nekaj mladih s sabo prineslo knjige, ki so jih dobili zvečer in na plaži bralo. Namen definitivno dosežen, spremljevalke pa presrečne. Ura nas je zopet preganjala, predvsem zaradi našega tempa, zato smo se odpravili proti domu, med potjo še zadnjič razveselili slaščičarja ter se vrnili ravno pravi čas. Prtljago v kombije ter nazaj v Tržič.

VTIS: Otroci uživali, spremljevalke preživele! Neverjetno, kako otroci presenečajo, šokirajo, na pozitivne in negativne načine. Ves čas presegajo naša pričakovanja, presegajo sebe, se učijo in spoznavajo, česa vse so sposobni. Sedaj sem še desetkrat bolj odločena ter prepričana o tem, da želim svojo življenjsko ter poklicno pot posvetiti otrokom. Se vidimo drugo leto!