Društvo in časopis, ki te prisilita v razmišljanje. Vsak članek, vsaka stran spodbuja k poglabljanju vase in postavlja neskončna vprašanja. In tudi mene je danes doletelo.
Prijeten možak, malo starejši, je danes pred fakulteto ujel mojo pozornost s prodajo časopisa Kralji ulice. Kar nisem mogla mimo brez svojega izvoda. Na faksu sem med predavanji požirala stran za stranjo, nato pa sem zadevo ponudila v branje tudi kolegom. Presenetil me je odziv, me užalostil.
Ni bil hladen, nasprotno. Začutila sem neko strašljivo zatiskanje oči, pomilovanje. Večina ljudi namreč kupi časopis samo zato, da bi si zagotovili občutek vsemogočnosti. „Dal sem dvesto tolarjev, pomagal sem, joj, kako sem super!“ In tu se konča, saj so ponavadi vsebine člankov preveč „resnične“ za vsakdanje življenje, ko vendar nočemo spremljati samo žalosti. In nočemo živeti z občutkom krivde, ker svojih lenih riti ne zganemo niti za milimeter (vsaj onkraj svojega praga ne). Tako je to pri ljudeh. Ustvarjamo si idealne podobe sveta, v katerih seveda ni brezdomcev, ni težav, vse je v najlepšem redu. In ni lačnih ljudi, nikogar ne zebe. Niti nimamo časa, da bi preveč razmišljali o tem. Kje pa! Potem bi verjetno postali slabe volje.
Kaj pa boli še bolj? Da nekateri sicer presežejo otopelost nad realno podobo sveta, ne zmorejo pa stopiti onkraj pomilovanja. „Revež, kako se mi smili. Ampak, saj je veliko dobrih ljudi, mu bo že kdo pomagal. Kdor ima več kot jaz...“. In odkorakajo naprej, v toplo stanovanje, k družini na večerjo. Kako zelo plemenito, ne? Smo res tako patetični, da si s selotejpom lepimo veke skupaj, da slučajno ne bi videli resnice?
In potem se sprašujemo, zakaj se stanje nikamor ne premakne. Ker tega v bistvu nočemo, saj si želimo vladati v svojih osladnih podobah sveta, kjer smo nad reveži, nad brezdomci. In tako vsaj za nekaj trenutkov navaden smrtnik postane bog. Na račun revežev seveda.
Naslednji teden grem med prostovoljce v Ljubljano, vsaj za nekaj uric. Pridite še vi!
