Danes me je resnično šokirala spletna stran na katero sem po slučaju naletela. Tokratni prispevek bo govoril o pomenu učenja o holokavstu in zanikanju.
Mnogo osnovnošolcev, tudi srednješolcev, o koncentracijskih taboriščih ve samo to, da so obstajala, da so v njih umorili milijone ljudi in da je kriv Hitler. Govorim iz lastnih izkušenj v srednji šoli, ko se nekateri niso mogli začuditi slikam, ki jih je profesorica prikazovala na prosojnicah. In verjemite, niso bile tiste najhujše.
In potem naletim na spletno stran, ki Auschwitz prikazuje kot idilično mesto in krasen kraj z mnogimi kulturnimi ustanovami, ki naj bi skrbele za dobrobit zapornikov. Največje zločince iz stroke zdravnikov prikazuje v najlepši luči, najbolj sposobne in prijazne osebe pod soncem. Vse o grozotah je laž, umrlo je le nekaj deset ljudi. Kakšni medicinski eksperimenti nekaj, tega ni bilo.
Si predstavljate mladino, ki tovrstno literaturo prebira brez resničnega predznanja o drugi svetovni vojni, preganjanju Judov in holokavstu. Mladino, ki kot osnovni dokument, nesporen in resničen, sprejme takšno spletno stran? In ti otroci kasneje z lahkoto prezrejo dokumentacijo in gradivo, ki je nastalo med osvoboditvijo taborišč smrti. Ni jim težko reči: TO JE LAŽ!
Potem se seveda sprašujemo, zakaj se te stvari ponavljajo, zakaj nas ne izuči. Ker si zatiskamo oči, ker starši svojim otrokom pokrivajo oči in jim pravijo, naj tega ne gledajo, da ne bodo prenesli. Ravno tako, kot so ljudje mižali med vojno in posledično prevzeli del odgovornosti za 6 milijonov pobitih ljudi. Ne rečem, da bi morali majhnim otrokom pod nos moliti vse te strašne fotografije, niti tega, da bi jih mogli dnevno posiljevati s pogovori o tem. Pravim pa, da nikoli ni prezgodaj na otroku domač način povedati, kaj vse se je dogajalo na tem svetu in jim približati občutek odgovornosti ter smisel za sočloveka. Zavedati bi se morali teže ignorance, ki je nekoč povzročila toliko gorja in pred njo obvarovati sedanji mladež.
Najprijaznejši ljudje pod soncem, zastrtim s pepelom, ki se vali iz dimnikov krematorijev. Oče, ki dojenčkom razbija glave ob pločniku in se nato vrne k družini ter svoje dete poljubi za lahko noč. On je vendar sposoben in zaslužen za napredek naroda, rase.
Vsekakor vredno razmisleka, pred čim ščitimo svoje otroke.
