Zakaj ne slikam več - čiščenje greznice

Pred časom kar precej vihtela s čopičem po platnu. Cele dneve sem slikala, skoraj vsak dan. Potem je prišla razstava in po njej ... konec. Niti slike več nisem ustvarila. Sedaj je prišel čas, ko sem se začela spraševati o marsičem, tudi o tem, zakaj sem kar nehala.

Mislim, da je bil čopič svojevrsten objekt nad katerim sem se izživljala, platno pa zgolj boksarska vreča. Prav vso jezo, žalost, razočaranje in sram sem izlila na platna. Niti truditi se mi ni bilo treba, kar samo je letelo ven. Vsa bremena. Ni čudno, da sem zaloge čustvene nesnage sčasoma izčrpala.

Sedaj pa me je najbrž strah, kaj vse bi še utegnilo priti na platno. Kaj se skriva v moji podzavesti, katere stvari, za katere nočem, da se zrcalijo na platnu? Ko si namreč v obdobju vsesplošnega slabega počutja z izbruhi nesnage nimaš česa izgubiti, ko pa si (vsaj navidezno) v obdobju sreče in zadovoljstva utegne biti soočenje z resnico precej boleče.

In že samo dejstvo, da sedajle pišem o tem je dovolj, da človeku postane jasno, da je greznica še kako polna. Me zanima na kakšen način jo bom tokrat sčistila. Dozdeva se mi, da ne ravno preko slikanja...

Kdaj smo veseli in kdaj smo žalostni

Ko sem bila majhna, sem naravnost oboževala malo slikanico s tem naslovom. Znala sem jo na pamet in vedno znova občudovala ilustracije. Prav danes pa sem se zamislila, kdaj sem vesela jaz in kaj je tisto, kar me razžalosti. In po zahtevnem procesu mozganja prišla do zelo primernega zaključka za izpitno obdobje. Vesela sem, kadar sem aktivna in žalostna, kadar se kot sluzasta gmota vlečem po tem svetu. Kako se sedaj počutim pametno! Tako zelo, da bi lahko pridigala!

Ah ja... Pred leti sem se veliko prevečkrat počutila sluzasto. Ko sem brez nekih ciljev blodila naokoli in v sebi nisem našla motivacije, ki bi me brcala uspehom naproti. In sem se ovijala okoli nepomembnih majcenih užitkov, ki so se razblinili še preden sem jih dobro okusila. In se razžalostila vsakič, ko so moje iluzije izpuhtele. Lovila sem lasten rep, najbrž je bilo zelo smešno na pogled. Smešno na svoj žalosten način (ni to naslov nekega komada?).

Pa je prišlo novo obdobje... Novi ljudje, nova spoznanja, nekaj let več, par modrosti več. Takrat sem se odločila, da je vse v meni, da je vse odvisno od mene. Naenkrat sem postala veleodgovorna in prav hudičevo samodisciplinirana. Trmasta? Tudi, samo ne okoli govorit. In aktivna sem postala. Spreminjala sem sebe, okolico, svojo sobico. Spreminjala sem prioritete, cilje, prepričanja. Našla potrditev v sebi. Kako lepo zveni tale odstavek!

Vse se je stopnjevalo in danes preprosto moram migati. Umsko, telesno. Moram ustvarjati in rušiti (Agapetos, na kaj te to spominja?), moram dosegati nedoseženo, presegati samo sebe.

Po temle se bo gotovo lažje spraviti za knjige! Dobro sem se prepričala, ni kaj! Jutri pa jovo na novo (pa vam ne privoščim vsakodnevnih kvazimodrovanj)!

Odprimo oči za Kenijo!

Na vas, dragi blogerji, se obračam s posebno željo in spremljajočo akcijo osveščanja posameznikov o naraščajočem nasilju, ki divja v Keniji. Se še spomnite akcije "sedem dejstev o meni"? Zakaj ne bi tokrat stopili skupaj in poskušali širiti obzorja s svojimi mnenji, kritikami in kreativnimi pozivi k ustavitvi nasilja ter ukrepanju mednarodne skupnosti! Nočemo, da se ponovi Ruanda in nočemo, da se ljudje ozirajo proč. Prispevajte torej svoj kamenček v mozaik, ki bo morda komu odprl oči.

Prispevajte svojo misel, posvetite pesem, napišite pesem, spišite kritičen blog... In idejo o tem posredujte naprej.

Jaz pozivam k dejanju naslednjih 5 blogerjev v upanju, da bodo nadaljevali verigo: Agapetos, Aljažek, EasyPika, Luka in Funky Šnicl.

Ne Volim Januar

Verjamem, da se je marsikdo spomnil na prelepo Balaševićevo pesem, ki mi je zelo blizu. Tudi na splošno mi Balaševićeve izpovedne pesmi vedno navdušijo in v moje srce prinesejo nek otožni spokoj. Ampak danes bom pisala o žalovanju, umiranju, izgorevanju, ki ga v mojem metaforičnem svetu predstavlja ... januar.

Sedaj, ko večina razmišlja o lepih plateh decembra in tudi tragičnosti, ki spremlja dogajanje tega veselega meseca, sem jaz z mislimi že v januarju. V vzdušju, ki me preveva, ko se lučke na drevescih ugasnejo in se vsi mačkasti vrnemo v turoben vsakdan, ki je poleg vsega ponavadi še plundrast.

Načrtujemo, kako bomo obdarovali naše ljubljene, kje se bomo zabavali za novo leto in kako bomo popestrili večere ob kuhanem vinu in lučkah. Polna zaleta in navdušenja obletavam predbožične stojnice in se čudim sama sebi - le kako me mora ves ta kič vsak december tako očarati? Pa vendar, počutim se naravnost evforično, nato pa v enem jutru vse umre in napoči januar.

Kot nalašč sledi dolg mrzel mesec žalovanja in spominov, načrtov in upanja. Žalovanje ob dolgih temnih popoldnevih, ko ni več vseh pomagal, ki bi nam lajšale samotne večere. In prav žalovanje je že po definiciji proces, ki je dolgotrajen, mučen in nujen, da obnovimo svoje ranjene duše. Moramo se umiriti in se zazreti vase, da ponovno odkrijemo tisto nekaj, kar nas navdušuje in nam daje elan. Pa vendar se januarja vse zdi tako daleč, pomlad je daleč, prazniki so daleč, vse je daleč. In mrzlo je, ne samo zunaj. Januar je prazen in tak mora biti, da se umiri ves kaos in vsa lažniva fasada odpade.

Da, jaz januarja izgorim v prah in nato čakam čebelice, ki me bodo oživele ter toplo sonce, ki me bo pobožalo, da bom zopet oživela ter s polno paro migala in garala do decembra. In tako se bo krog življenja nadaljeval. Še vedno pa sem vsako leto vesela, ko obrnem list na koledarju in napoči februar, ker jaz preprosto ... Ne volim januar.

Powered by ScribeFire.

Slike in laži

Nekaj časa nazaj sem si ogledala nekaj razstav v naši prestolnici. Fotografskih. Posebej so me očarale slike Diega Andrésa Gomeza, nekdanjega fotoreporterja, ki je preminil leta 2005 v Ljubljani. Razstavljeni so portreti otrok, ki so doživeli grozote vojne. V galeriji pa so bili v tistem času, ko sem jo obiskala tudi otroci. Otroci, ki (in prav je tako) vojne ne poznajo in niti ne vedo, kaj pravzaprav pomeni. In so razgrajali po malem prostoru in se smejali in podili mimo fotografij objokanih otrok in obrazkov, ki kažejo, kako hitro so morali odrasti.

Staši pa nič. Ne duha ne sluha o kakem nauku, ki bi ga podarili svojim otrokom, nobene poučne besede, ki bi bila ob takšni razstavi vsekakor dobrodošla in primerna. In me je vse skupaj še bolj razžalostilo ter hkrati opomnilo, zakaj je naša družba tako zabluzena. Ker je tistim, ki bi se morali brigati za lepši svet enostavno vseeno. Pa ne mislim le na okoljevarstvo in boj proti vsem nadlegam in tragedijam, ki smo jim priče. Mislim na našo prihodnost, ki je v otrocih. Prav oni bodo nekoč pomembni in vplivni ljudje, ki bodo kovali svoja življenja in življenja drugih ljudi. Kako naj to počnejo v dobrem duhu, ko pa so današnji starši tako leni, da si otrokom ne predstavijo niti besede vojna. Tako strahopetni, da si ne upajo povedati resnice. Ne posplošujem, da se ne bo kdo obešal na to. S takšnimi starši slike izgubljajo svoj pomen in namen.

Koliko otrok lahko izve, koliko resnice prenese? Presodite sami, vem pa da ne prenesejo laži! Te VEDNO škodujejo, četudi zgolj v obliki štorkelj, ki nosijo otroke.

Powered by ScribeFire.

Tito je črna luknja

"Zakaj pa imaš to črno luknjo v steni nad mizo, mami?" sem kot malčica vprašala mamo, ki je imela nad svojo pisalno mizo v službi obešeno Titovo sliko. V temno kovino ulit relief okrogle oblike se mi je namreč vedno zdel podoben nekakšni skrivnostni črni luknji, ki je ne razumem in je ne morem videti na tak način, kot jo vidijo drugi. Vsi vidijo pomembnega strica, velikega moža in krasno osebo, jaz pa le... luknjo. In ta luknja je bila vrh vsega še strašna, ko je tako zevala nad glavo moje drage mamice.

In res se mi Tito še danes zdi podoben tej skrivnostni črnini nad mamino mizo. Nisem doživela pionirstva, štafet mladosti in Titovih obiskov. Sem otrok kasnejše generacije, ki se je o Titu učila le iz zvezkov, učbenikov in časopisov. Kdo sem torej jaz, da sodim o človeku, da si izmišljam predstave o njem, ko pa je vse tako medlo, porazgubljeno in abstraktno?

Najbrž se prava podoba te skrivnostne slike izriše šele, če jo gledaš s pravimi očmi. S takšnimi, ki vedo reč ali dve o preteklem času, ki so videle to in ono iz polpretekle zgodovine, moje oči pa so drugačne.

Verjetno je važno, s katerega zornega kota gledaš "črno luknjo". Morda z leve, ali pač z desne, ko si namreč majhen in gledaš to čudo navzgor, vse deluje strašno, skrivnostno in nedojemljivo.

In s kakšno svetlobo mora biti osvetljena slika? Morda z lučjo upanja, s katero je ta pomembni stric osvetljeval življenja mojih in verjetno tudi vaših staršev. Ali pa s turobno sivo svetlobo, ki je svetila tistim, ki jim ta stric ni naredil nič dobrega.

Titov obraz bo zame vedno nekaj skrivnostnega, črna luknja v kateri se izgublja prenekatera zgodba naših staršev. Slika s stoterimi interpretacijami in razlagami o njenem pomenu. Zame, za otroka ki ne vidi s pravimi očmi, od spodaj navzgor, pa bo ta slika le abstraktna umetnina polpretekle zgodovine.

Powered by ScribeFire.

Jaz vidim tla vijolične barve!

Da, res. Na sprehodu v naravi sem v bleščečem soncu videla, kako so se tla po mojimi nogami obarvala živo vijolično. Zamislila sem se nad svojo pokvarjeno dušo, nad tem, kolikokrat ne vidim dejanskosti, ker so moje misli preveč oskrunjene zaradi mnogih let poskušanja videti, kar naj bi bilo "resnično". Asfalt je siv.

Zame ni več siv. Vidim ga vijolično. Moje oči ga vidijo takšnega in ni mi mar, če v stotih knjigah piše, da je siv.

Drevesa so bila posuta s cekini, zlatimi in lesketajočimi. Vse je bilo nenadoma tako pravljično in... moje. Takoj ko sem odmislila vsa pravila, ki jih imam nekje v podzavesti in začela gledati s srcem, je bil ves svet tako domač in nepokvarjen, tako moj. Dojela se, zakaj tolikokrat ne razumem drugih, zakaj ne morem gledati z drugačnega zornega kota. Ker prevelikokrat gledam zgolj z umom. Le zakaj bi izključila svoje srce? Ker me tako učijo drugi, ki si želijo ukalupljenih in vklenjenih duš.

Vsa leta učenja, študija, izobraževanja so tako učinkovito opravila čiščenje mojega srca, da niti to ni več rdeče, pač pa sivo. Ali pa je bilo sivo, dokler nisem doumela, da je zame zopet lahko rdeče, polno posebnih prostorčkov za posebne ljudi.

Kaj nam daje pravico do sodb o zmotah in iluzijah? Knjige v katerih nas prepričujejo, da to in ono ne obstaja? Ljudje s titulami, ki nas učijo, da je resnično zgolj dokazljivo? In kaj pravzaprav pomeni "dokazljivo"? Vesela sem, da se lahko izobražujem, ampak odslej bom to počela z določeno rezervo. Z dvomom, ki je pravzaprav razumljiv in nujen. V redu, velja ta in oni zakon - a kaj bi se zgodilo, če bi bilo drugače? Kaj bi se zgodilo, če bi Einstein verjel Newtonu?

NE! Zame bo asfalt vijoličen in drevesih bodo odslej vsako jesen vabljivi barvni cekini. In jaz bom kraljična svojega sveta, moje rdeče srce bo bilo za vse ljubljene in vse pozabljene.


Technorati Tags: Moje misli

Powered by ScribeFire.